Najudobnejše potovanje v Avstrijo so v soboto doživeli tisti tujci, ki so bili začasno nastanjeni v Celju. Zanje je bil organiziran prevoz celo do zbirnega centra v avstrijskem Gradcu. Tistih 400 beguncev, ki so jih nastanili v zaprtem hotelu Črni les pri Lenartu in v mariborski stari šoli, takšnega ugodnega prečkanja Slovenije ni bilo deležnih. Ker pa jim policija ni omejila gibanja, so lahko nemoteno nadaljevali svojo odisejado.
Za vožnjo od 12,5 do 35 evrov
Najbolj nestrpni so se že v soboto dopoldne peš odpravili na 22-kilometrski pohod od Črnega lesa do Šentilja. Eden izmed njih se je znašel in si kupil gorsko kolo. »Sto evrov sem plačal zanj,« nam je razložil mladi Sirec. Dve uri kasneje smo ga znova srečali v prvi skupini beguncev, ki je na starem mejnem prehodu Šentilj - Špilje čakala, da jih avstrijski policisti spustijo v svojo državo.
Na begunske migracijske tokove čez Štajersko so se najhitreje prilagodili mariborski taksisti. Na relaciji Lenart–Šentilj so vozili organizirano dan in noč. Zato ne preseneča dejstvo, da se je Črni les že nekaj ur po prihodu tujcev povsem izpraznil. Za prevoz do starega mejnega prehoda Šentilj je osemčlanska iraška družina plačala 100 evrov. Kar niti ni veliko, če drži informacija, da so nekateri posamezniki plačali tudi po 35 evrov.
»Smo jazidi iz Mosula,« nam je razložil Hassan in prisedel k soprogi Nahidi, ki je pestovala šestmesečnega sina Alija. Cilj te družine je Dortmund, kjer prebiva njihovo sorodstvo. »Islam je satan,« je v polomljeni angleščini večkrat ponovil nekdanji policist in s prepoznavnim gibom roke sporočil, da bi ga obglavili, če bi ostal v svoji domovini. Na begu so mesec dni, povsod so imeli dobre izkušnje, razen v Bolgariji. »Tam so nas policisti pretepali in nam odvzeli telefone. Bolgarija ni Evropa,« je bil ogorčen.
Niti v Avstriji nočejo ostati
V Šentilj so Hassan in sorodniki prispeli v nedeljo zgodaj zjutraj in se priključili skupini prebežnikov, ki je tam na dežju pod milim nebom vztrajala že od 2. ure. Čez mejo so jih Avstrijci spustili šele okoli 11. ure, ko je zbrani množici minilo potrpljenje in so se začeli glasno razburjati zoper dejstvo, da ne smejo čez mejo. Takoj za prehodom, v avstrijskem Špilju, jih je policija pospremila v tranzitni center, v katerem lahko hkrati oskrbijo največ 300 ljudi.
Roland Antal iz avstrijskega Rdečega križa je pojasnil, da se begunci pri njih zadržijo največ osem ur, nato jih z avtobusi razvozijo v druge bližnje zbirne centre. »Postelj nimamo. Ljudje pri nas dobijo le najnujnejše. Nekaj zoper žejo in kaj hrane tudi, če jo potrebujejo, jim ponudimo še zdravstveno oskrbo,« je razložil Antal. Prostora v begunskih centrih na avstrijskem štajerskem je po njegovih besedah dovolj, saj se podobno kot slovenski centri sproti praznijo. Večina beguncev namreč ne želi ostati v Avstriji, za azil so prosili le posamezniki.
V Ljubljani 410 postelj za begunce
V Ljubljani so za begunce uredili tri centre s 410 posteljami: v Snaginem samskem domu na Poljanski cesti, športni dvorani za namizni tenis na Kodeljevem in stari šoli v Polju. Robert Kus, vodja oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo na ljubljanski občini, nam je povedal, da so trenutno zaprti, ker še niso dobili informacij, da bi jih potrebovali za nastanitev beguncev.
»Če beguncev ne bo v nastanitvene centre in bo recimo več beguncev na železniški postaji, bomo tam s kolegi območnega združenja Rdečega križa postavili dva šotora z osnovnimi potrebščinami, tako kot so to storili na dunajski železniški postaji. To je tudi vse, kar lahko storimo, saj teh oseb ne moremo omejevati ali celo zadrževati v nastanitvenih centrih. Praksa zadnjih dni je pokazala, da ljudje pridejo v center, se tam spočijejo in okrepčajo, zjutraj pa krenejo naprej,« pravi Kus.
V Ljubljani sicer ni več prostih nastanitvenih objektov. »Če bi se pokazala potreba, bi lahko aktivirali športne dvorane, ki jih imamo v sistemu civilne zaščite predvidene za rušilne potrese, ampak to pomeni, da bodo okrnjeni drugi programi. O tem se bomo z državo uskladili po potrebi,« pojasnjuje Kus, ki meni, da do tega najverjetneje ne bo prišlo, saj bi bilo bolj smiselno, »če dodatne kapacitete najdemo bliže avstrijski meji« in s tem ljudem prihranimo nepotrebne premike.
Ljubljanska občina je medtem posodila 1000 začasnih postelj za nastanitveni center v Gornji Radgoni, območno združenje Rdečega križa pa je priskočilo na pomoč kolegom iz Prekmurja.
