Kaj vse sploh predstavlja nadzor schengenske meje?
Schengenski prostor je bil vzpostavljen s posebnim sporazumom leta 1985 v luksemburškem mestu Schengen. Z njim so vzpostavili območje med članicami EU brez nadzora notranjih meja. V območje so se pozneje vključile še Islandija, Liechtenstein, Norveška, Švica, Monako, San Marino in Vatikan. Ker je odpadel nadzor na notranjih mejah, se je poostril nadzor na zunanjih mejah območja. Državljani držav, ki niso članice EU, del schengenskega prostora ali pa imajo z državami schengena liberaliziran vizumski režim, morajo za vstop v območje imeti schengenski vizum. To pristojni organi preverijo pri prvem vstopu, nato se lahko ljudje svobodno gibljejo po državah schengenskega območja.
Imajo begunci takšne vizume?
Ne. Postopki za dodelitev schengenskih vizumov so dolgotrajni. Številni begunci so ostali brez dokumentov; tudi tisti, ki jih imajo, si vizuma niso pridobili.
Kaj se zgodi z ljudmi, ki pridejo na schengensko mejo in nimajo vizuma?
Vstop jim zavrnejo. Če neregularne migrante zalotijo v zaledju države, jih pridržijo. Če v postopku, ki temu sledi, v Sloveniji ne zaprosijo za mednarodno zaščito, se začne postopek vrnitve v državo izvora, če je varna, ali v državo, od koder so prišli. Kot opozarja dr. Aleš Bučar Ručman, je v sedanjem toku beguncev večina takšnih, ki so upravičeni do mednarodne zaščite. EU se zato iz nastale situacije ne more izviti tako, da bi prebežnike vse po vrsti kot ekonomske migrante, ki niso upravičeni do mednarodne zaščite, vračala v državo, od koder so vstopili v EU, ali pa denimo v prvo državo vstopa, kjer so bili registrirani – Grčijo.
Zakaj ne zavrnejo vstopa beguncem brez schengenskega vizuma?
Načeloma bi jim ga morali zavrniti. A schengen deluje le dotlej, dokler so države soočene z majhnim številom nezakonitih prehodov. Države na balkanski migracijski poti pa so soočene z velikim migracijskim tokom. »Tolikšnega števila ljudi na mejah ne bi mogli zadržati s silo. Če bi to poskušali, bi morali vzpostaviti taborišča,« razlaga Bučar Ručman.
Notranja ministrica in premier zagotavljata, da bo Slovenija storila vse, da ubrani schengensko mejo. Se šalita?
Dogajanje na meji s Hrvaško in na mejnih prehodih z Avstrijo kaže na to, da oba govorita eno, dogaja pa se nekaj povsem drugega. Ljudi razmeroma organizirano spuščamo v Slovenijo. Najprej jih popišejo, nato jih z avtobusnimi prevozi, katerih naročnik je ministrstvo za notranje zadeve, odpeljejo v nastanitvene centre. S tem Slovenija ne krši schengenskih pravil, saj je po konvencijah o zaščiti človekovih pravic dolžna oskrbeti begunce; ti se smejo po državi svobodno gibati. Preden nastanitvene centre zapustijo, dobijo dovoljenje za začasno zadrževanje na ozemlju Slovenije za pol leta. Te priložnosti ne izkoristijo, ker želijo pot nadaljevati. V minulih dneh so to storili peš, ko so se odpravili proti mejnemu prehodu Šentilj, ali pa s pomočjo avtobusov in vlakov.
Ali dejstva na terenu kažejo, da v Sloveniji obstaja tako imenovani varni koridor za begunce?
Da. Če bi namreč Slovenija hotela dosledno izpolnjevati schengenska pravila, mejni organi prebežnikom ne bi smeli dovoliti, da prečkajo mejo z Avstrijo. Tega prav tako ne bi mogli storiti, če jih avstrijski mejni organi ne bi sprejeli. Slovenija bi kršila schengenska pravila in bi uradno vzpostavila varni koridor, če bi država organizirala prevoze beguncev na avstrijsko mejo.
Zakaj država tega ne stori?
Država igra dvojno igro. Ker se Slovenija opredeljuje za vestno branilko schengenske meje, ne sme aktivno sodelovati pri organiziranju prevoza. S tem bi kršila schengenska pravila in lastno zakonodajo. Po mnenju Aleša Bučarja Ručmana s takšnim delovanjem pošilja signale tako beguncem kot mednarodni skupnosti: »Politična retorika je eno, dejanja pa so drugo. Politično modro je, da se prikazuje, da schengenski sistem še vedno deluje. S tem, ko smo pri mejnem nadzoru ostri, še vedno odvračamo prihajajoče begunce. Hkrati pa je iz dejstva, da Slovenija prebežnike pušča, da nadaljujejo pot proti želenemu cilju, mogoče sklepa ti, da so države sprejele tihi politični konsenz, kako rešiti nastalo situacijo.«
Ali dvojna igra države deluje?
Kot kaže, deluje. Včeraj so se spet praznili nastanitveni centri, begunci so odhajali proti Avstriji. Tok proti Sloveniji je bil manjši, ker se je večina zaradi odprte meje med Hrvaško in Madžarsko preusmerila na bližnje mejne prehode, od koder so jih madžarski avtobusi vozili proti meji z Avstrijo. Čeprav Slovenija dobiva za »zaščito schengenske meje« pohvale iz Bruslja in Berlina, je tudi to diplomatsko leporečje del iste dvojne igre evropske politike, kot se je loteva Slovenija. Tudi v evropski komisiji in uradu nemške kanclerke Angele Merkel se zavedajo, da begunski tok proti zahodni Evropi ne bo usahnil. Zato bodo notranji ministri držav članic EU poskušali danes, šefi držav osemindvajseterice pa jutri najti možno (začasno) rešitev begunske krize. Potrdili naj bi prerazporeditveno shemo obveznih kvot za 120.000 beguncev iz Italije, Grčije, morda tudi iz Slovenije in Hrvaške. Prav tako naj bi okrepili pomoč Turčiji, Libanonu in Jordaniji, kjer morajo poskrbeti za štiri milijone sirskih beguncev.
Zakaj torej evropske države ne vzpostavijo varnih koridorjev?
Takšnih koridorjev EU ne podpira, ker bi se dokončno sesul schengenski sistem, ki velja za eno največjih pridobitev območja. Sledila bi še globlja politična kriza. Če bi se sesul schengen, bi Bruselj migracijske tokove še težje upravljal. Države bi se še težje dogovorile o ravnanju z begunci. Res pa je, da bi bili takšni koridorji najbolj humani.
