A če pri pregovornem plavanju dreka na površju ne gre za fiziko ali presnovo, pač pa za prispodobo »stanja družbe«, je preizkus vzdržnosti trditve neprimerno manj preprost in »eksakten«. Škandalizirajoče novice o recimo kadrovski praksi zunanjega ministrstva oziroma slovenske politike sploh, o dogajanju v bolnišnici sredi mesta ali v avtocestni družbi se resda vsiljujejo kot dokaz, da na družbenem površju plava veliko dreka, toda ne vemo – in morda tudi nočemo vedeti – zakaj pravzaprav.
Praviloma smo namreč zadovoljni z najbolj površinsko razlago, da zaradi pokvarjenih ljudi, slabega nadzora, medsebojnih uslug, klientelnih povezav itd. Tej sledi še železni repertoar receptov: politika naj se neha vtikati v gospodarstvo in kadrovanje, na funkcije je treba izbirati po sposobnostih, ne po političnih linijah, policija in tožilstvo morata biti neodvisna in učinkovita ipd. Od primera do primera, iz leta v leto, od ene do druge koalicije. Tega, zakaj je toliko (če jih je toliko, kot je videti, da mislimo, da jih je) ljudi pokvarjenih, zakaj je nadzor slab in politika vsenavzoča, zakaj je toliko podmizne menjave v blagu in storitvah, občasno pa še v denarju, se raje ne vprašamo.
Res, zakaj, z nekim drugim primerom, družba odličnega študenta medicine, prepričanega, da ga bodo nekje s tolikšnim številom desetk pa že sprejeli na brezplačno stažiranje, v enem letu spravi v obup in pripravi do tega, da proti svoji volji privoli v sistem »zvez in znanstev«, drugače bi še naslednje leto zaman pisal prošnje. Z drugimi besedami, zakaj potemtakem ni dovolj biti preprosto »dober« pri tem, kar delaš, da bi dobil javno naročilo, delo ali zaposlitev, da bi napredoval? Morda še huje: zakaj meritokratska merila v Sloveniji pogosto ne zadostujejo niti za to, da bi človek »imel mir« in nemoteno delal?
Po malem vsi slutimo ali celo vemo, da nam gre vsem skupaj zaradi tega slabše, kot bi nam lahko šlo. Kajti, kajne, zdaj nas pa že Čehi prehitevajo!? Z vprašanjem, zakaj se enim narodom ali državam blaginja vztrajno izogiba ali pa dolga desetletja ali stoletja primerjalno zaostajajo oziroma nazadujejo, drugim pa ves čas nasmiha, se politična ekonomija ukvarja že od svojih začetkov. V knjigi, ki je ni mogoče dovoljkrat omeniti, Zakaj države propadejo (Why Nations Fail, s podnaslovom Izvor moči, napredka in revščine, v slovenščino po cobissu še ni prevedena) sta Daron Acemoglu in James Robinson na podlagi svojih akademskih raziskav pred tremi leti poljudno ubesedila izvirno tezo, da je blaginja nacije v tesni povezavi s stopnjo udeležbe posameznika v njeni rasti.
To ne pomeni le, da na blaginjo vpliva stopnja enakosti pri (gmotni) delitvi (da večje razlike nanjo zaviralno vplivajo, je pozneje med drugimi dokazal tudi Thomas Piketty), pač pa udeležba pri družbenih oziroma političnih odločitvah sploh.
Ekonomist Acemoglu z Massachusetts Institute of Technology ter harvardski politolog Robinson enakomernosti delitve politične moči ne povezujeta le s formalnimi institucijami, pač pa »realno delujočim« političnim sistemom. Ta je bodisi inkluziven (vključevalen) bodisi ekstraktiven (izključevalen); prvi spodbuja posameznika, da vlaga v prihodnost in da je ustvarjalen, saj zaupa političnim institucijam (da bodo spoštovale načelo delitve oblasti, vladavino prava, konkurenčni trg, sploh pravila igre, enaka za vse…), drugi mu postavlja ovire in ga odvrača od vlaganja v lastno prihodnost, ker tako ali drugače ščiti interese vrhnjega družbenega sloja ali določenih skupin in omrežij.
Čistih tipov enega oziroma drugega tipa seveda ni in ga ni bilo, vendar je iz zgodovine očitno, da so družbe, ki manj izključujejo svoje člane (in se v glavnem držijo meritokratskih načel), uspešnejše od tistih, ki delujejo pretežno po političnih, interesno-skupinskih, klientelističnih, regionalnih in podobnih načelih. Samo v določenih okoliščinah in ne vzdržno se lahko gospodarsko razvijajo tudi pretežno izključevalne družbe, na drugi strani pa kajpak ni zagotovila ali ovire, da se družba pretežno enega tipa ne bi mogla sčasoma preleviti v družbo nasprotnega tipa. Naglo poglabljanje socialnih razlik v ameriški družbi, pravita Acemoglu in Robinson, načenja vključevalnost njenih političnih institucij, ekonomska neenakost pa se spreminja v politično, ki postaja omejevalni dejavnik rasti blaginje.
Če naš družbeni drek plava na površju, to ni zaradi gmotne, dohodkovne neenakosti, niti zato, ker bi bilo veliko ljudi ves čas izključenih iz sistema ali ker formalne institucije ne bi (kolikor toliko) delovale. Je pa v vsakem trenutku in ob vsaki priložnosti izključenih dovolj ljudi, da se ti ob prvi priložnosti, ko »pridejo zraven«, maščujejo za to izključitev z enako mero. Takšen sistem izključevalne vključenosti (v stranko, klan ali podobno družbeno skupino) ali izloči ali prisilno socializira nikamor vključene, nujno uspeva le v »splošno škodo«, hkrati pa je naravno odporen proti zunanjim nevarnostim, kakršni sta denimo privatizacija in priseljevanje.
Zato se bomo še naprej škandalizirali nad tistim, kar bo plavalo na površju.
