Potem ko je Marx pri svojih 23 letih doktoriral (v predgovoru disertacije o Demokritu in Epikurju je v grščini citiral Prometejevo izjavo »sovražim vsakega boga« in o njej rekel, da je to tudi izjava filozofije), se je, pravi Sperber, podobno kot mnogi drugi mladoheglovci (in zdaj izvemo tudi nekaj o njih, torej o Brunu Bauerju, Ludwigu Feuerbachu in Arnoldu Rugeju) od filozofije preusmeril v politično delovanje in od prizadevanja za državno kariero k prizadevanju za prevrat pruske države. Tega se je lotil kot svobodni publicist v kölnskem časopisu Rheinische Zeitung, ki so ga sicer financirali liberalno-demokratski kapitalisti.
Po Sperberjevem mnenju je bilo Marxovo sodelovanje s tem časopisom ključna točka njegovega intelektualnega, osebnega in političnega razvoja: preobrazilo ga je »iz učenjaka z aktivistično žilico v aktivista z učenjaškimi nagibi«. Tedaj je tudi prvič prišel v stik s komunističnimi idejami (po Mosesu Hessu, ki je bil eden prvih Nemcev, ki so se zavzemali za družbo, v kateri bo zasebna lastnina odpravljena), vendar jih je zavračal, češ da so le »pivska pena, željna svetovnega prevrata, vendar brez misli in v nemarnem slogu«. Od tega Marxa, ki o socialnih in gospodarskih vprašanjih še vedno razmišlja »v duhu liberalizma protokapitalističnega, prostotržnega liberalizma 19. stoletja«, kot pravi Sperber, do avtorja Kapitala je še dolga pot, polna konfliktov z ljudmi iz nemškega in angleškega »revolucionarnega podzemlja«, polna razočaranj zaradi spodletelih revolucij in nenehnega upanja na novo, spodbujenega z vsako krizo kapitalizma, polna tudi političnih in teoretskih polemik, trdega teoretskega dela sredi hudega londonskega siromaštva, skozi katerega se je prebijal z ženo Jenny in s pomočjo »kapitalista« Engelsa – skratka, gre za dolgo, naporno in uporno potovanje, toda kakor je popisano v tej knjigi, lahko res pomaga, da si, kot upa Sperber, laže osvetlimo našo današnjo situacijo.
