Pred tridesetimi leti je bilo na Kitajskem približno 5 odstotkov ljudi starejših od 65 let; danes je takih že 130 milijonov oziroma skoraj 10 odstotkov prebivalstva. Povprečna starost je 36 let. Okoli leta 2030 bo na Kitajskem živelo največ ljudi po 65. letu na svetu. Po letu 2050 bo njihovo število zraslo na 330 milijonov oziroma četrtino vsega prebivalstva Kitajske. Kitajska v tem pogledu hitro sledi Evropi. Fenomen hitrega staranja prebivalstva, ne samo na Kitajskem, ampak tudi v nekaterih drugih državah, ki jih danes še prištevamo med tigre (Južna Koreja, Tajvan, Singapur, Hongkong), je posledica več dejavnikov. Življenjska doba na Kitajskem se je v zadnjih tridesetih letih bistveno povišala: s povprečnih 68 let, kolikor je znašala leta 1981, je poskočila na 74 let. Pripadniki tako imenovane »baby boom« generacije, rojeni v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so začeli prihajati v leta, tretji dejavnik pa je bila uvedba politike »enega otroka«, ki je bila po dosedanjem prepričanju glavni vzrok za veliko upadanje rodnosti. Po najnovejših interpretacijah bi do upadanja rojstev prišlo tudi brez uvedbe te politike.
Poučen primer Japonske
Že čez pet let bo več prebivalcev starejših od 65 let kot pa otrok do petega leta starosti. Kitajska se je lani tudi prvič soočila z dejstvom, da je število zaposlenih upadlo za 3,5 milijona, do leta 2050 naj bi se po sedanjih projekcijah število za delo sposobnih (kategorija 19–65 let) zmanjšalo za okoli 300 milijonov. To je tema, ki je v ozadju vseh, tako internih partijskih kot javnih političnih razprav o tem, ali se bo Kitajska kot družba postarala, še preden bo postala tako bogata, da bi lahko financirala drag socialni in zdravstveni sistem. Kljub politiki postopnega širjenja kroga upokojencev, ki prejemajo pokojnino in so zdravstveno zavarovani, je precejšen del prebivalstva, zlasti v ruralnih predelih, še vedno izvzet iz sistema. V tem je Kitajska podobna ZDA, saj je med starimi največ revščine. V tradicionalni družbi, v kateri so bile družine zelo številčne, je več potomcev skrbelo za ostarele starše, s padanjem rodnosti pa se je ta princip radikalno spremenil. Po načelu obrnjene piramide mora danes en par skrbeti za štiri starše, namesto več parov iz časa bolj številčnih družin. Tudi zaradi tega je stopnja varčevanja na Kitajskem med najvišjimi na svetu, saj ljudje množično varčujejo za starost. V povprečju prihranijo kar 30 odstotkov svojih dohodkov. Ukrepi za spodbujanje notranje potrošnje, s katerimi poskuša vlada zaustaviti padanje gospodarske rasti, bodo v teh pogojih zato težko uspešni; starejši se namreč ne odločajo za večje investicijske posege, ampak večinoma živijo bolj skromno.
V tem pogledu je za Kitajce zelo poučen primer Japonske. Eden glavnih vzrokov za njeno stagnacijo je namreč hitro staranje prebivalstva. Med najbolj pomembnimi vzvodi hitrega gospodarskega vzpona v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil populacijski »boom« takoj po drugi svetovni vojni v kombinaciji z zelo uspešnim izobraževalnim sistemom. Ali bo Kitajski uspelo premagati omenjeni japonski sindrom?
Kitajska ima danes rodnost 1,65 prebivalca na leto (leta 1990 je znašala še 2,87), Južna Koreja na primer samo 1,25, Japonska 1,4, kar je daleč od zahtevane stopnje za ohranitev populacije, ki znaša 2,1 prebivalca na leto.
Doslej je veljalo, da je bilo upadanje prebivalstva Kitajske v prvi vrsti posledica politike »enega otroka«, ki so jo uvedli leta 1979, ko je Deng Xiaoping začel z uvajanjem tržnih reform. Ker se je Kitajska pod vladavino Mao Cetunga, posebej v obdobju »velikega skoka«, soočala s hudimi lakotami, ki so vzele najmanj 30 milijonov življenj, je novo kitajsko vodstvo podleglo Malthusovi teoriji, po kateri je hitro naraščanje prebivalstva glavni vzrok za pomanjkanje hrane. Začasni ukrep omejevanja rojstev se je spremenil v dolgoročnega. Politika enega otroka naj bi po starih ocenah zmanjšala število prebivalstva za okoli 300 milijonov, po novejših pa le za 100 milijonov.
Politika enega otroka velja za približno 40 odstotkov vsega prebivalstva. Manjšine in kmetje so izvzeti, prav tako ne velja za določene rizične poklice, npr. rudarje, družine z otroki, ki so bili rojeni z raznimi motnjami, itd. To politiko dosledno izvajajo predvsem v mestih in med državnimi uslužbenci. Še pred nekaj leti je bila pogosta brutalna praksa, da so organi, ki so bdeli nad populacijsko politiko, ženske, ki so imele po več kot enega otroka, napotili na prisilno sterilizacijo ali pa so morale opraviti prisilni splav. Velikokrat so morale ženske tudi vsak mesec dokazovati, da niso noseče. Zaradi tega so bile kitajske ženske po hudim stresom, zato ni čudno, da so bile vrsto let v vrhu svetovne samomorilske lestvice. Te prakse danes ni več, vseeno pa tiste, ki se prekršijo, denarno kaznujejo. Kazni znašajo od tri do pet letnih prihodkov, zato mnogi starši, sploh na podeželju, teh otrok ne prijavljajo. Posledica tega je, da ti otroci – koliko jih je, ni znano – ostanejo brez vsakih pravic, saj pravno ne obstajajo. Lani je dvignilo veliko prahu kaznovanje enega najbolj znanih kitajskih filmskih režiserjev Zhanga Yimouja (med drugim je režiral tudi otvoritveno slovesnost na letnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008), ker ima tri namesto enega dovoljenega otroka. Prisodili so mu kazen v višini 1,2 milijona ameriških dolarjev, kot opomin, da so pred zakonom vsi enaki, tako bogati kot revni.
Kitajke postajajo izbirčne
Partijski in državni organi, ki se zavedajo, da s staranjem prebivalstva in upadanjem števila rojstev slabi tudi moč države, so pred dvema letoma začeli postopoma liberalizirati politiko enega otroka. Od lanskega leta se lahko pari, ki izhajajo iz družine, kjer je bil samo en otrok, prijavijo za rojstvo drugega otroka. Oblasti so se nadejale, da se bo število novorojencev s tem povečalo za dobra dva milijona, vendar se je za rojstvo drugega otroka priglasilo le milijon parov. Tudi če bi popolnoma sprostili politiko rojstev, rodnost po ocenah demografov ne bi presegla 1,8 prebivalca na leto, kar je še vedno premalo za vzdrževanje sedanjega števila prebivalstva. Zaradi vse bolj dragega življenja, rastočega življenjskega standarda, posnemanja zahoda in tekmovanja na delovnih mestih, kjer veljajo neizprosni zakoni kapitalistične produkcije, se pari vse težje odločajo za otroke. Zaradi tega so najbolj razočarani mestni očetje v Šanghaju, saj ima to drugo največje kitajsko mesto samo 0,7-odstotno rodnost, kar ga uvršča na zadnje mesto med svetovnimi metropolami. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s proučevanjem populacijske politike, vse bolj glasno pozivajo oblasti, naj politiko »enega otroka« v celoti odpravijo. Ti pozivi so za zdaj naleteli na bolj ali manj gluha ušesa. Zakaj je tako, ni povsem jasno, v oporečniških vrstah menijo, da zato, da bi partija in oblast zadržali nadzor nad ljudmi; odločanje o rojstvih je namreč ena najbolj intimnih osebnih odločitev. Poseben problem je tudi neenakomerna porazdelitev novorojenčkov glede na spol. Še pred nekaj leti so bili bistveno bolj zaželeni moški potomci, zato je bilo veliko splavov pa tudi ubojev ženskih novorojenčkov. Na sto deklic se namreč rodi 115 dečkov, kar je bistveno nad svetovnim povprečjem, zato je danes na Kitajskem približno 33 milijonov več moških kot žensk. To povzroča v družbi razne napetosti, upada pa tudi število porok. Kitajke postajajo posebej v velikih mestih, tako pravijo moji kitajski kolegi, tudi zaradi hitrega gospodarskega vzpona vse bolj izbirčne. Če ženin ne zmore na primer nakupa stanovanja, s poroko navadno ne bo nič. Kitajci se zato na veliko ženijo z Vietnamkami in drugimi mladenkami iz azijskih držav, ki so manj razvite kot Kitajska.
Posledice hitrega staranja prebivalstva bodo dolgotrajne in jih bo zelo težko obvladovati. Oblasti so začele pospešeno razvijati socialni in zdravstveni sistem, ki naj bi poskrbel za vse večje število starejših, hkrati pa omogočal nadaljevanje konkurenčnosti kitajskega gospodarstva na mednarodni ravni. Ta dva cilja sta v pogojih prevladujočega svetovnega liberalizma protislovna oziroma samo bolj ali manj teoretično uresničljiva. Po drugi strani pa bo staranje prebivalstva imelo tudi pomembne zunanjepolitične učinke. Kitajska tekmica Indija je po gospodarski rasti že začela prehitevati Kitajsko, ima bistveno več mladih kot Kitajska, po številu prebivalstva pa jo bo prehitela sredi tridesetih let tega stoletja. Tudi to je dodatni razlog za to, da novo vodstvo tako hiti z vsestranskim uveljavljanjem Kitajske na svetovnem prizorišču.
