Italijanska vlada je ne le na papirju začela izpolnjevati več kot deset milijard evrov težak načrt o odprodaji državnega lastništva v nekaterih največjih italijanskih podjetjih. Včeraj je tako za 2,2 milijarde evrov prodala 5,7-odstotni delež ponudnika električne energije Enel in svoj lastniški delež skrčila na 25,5 odstotka. Gre za največjo odprodajo državnega lastništva v zadnjem desetletju. Odprodaja deleža je bila sicer načrtovana že v preteklem letu, a si je vlada Matea Renzia »premislila«, ker je ocenila, da bi zaradi še vedno šibke gospodarske slike države in zaradi nestabilnih razmer na delniških trgih utegnila prikrajšati državni proračun s prenizko ceno. Letošnje leto se ji je za prodajo zdelo bolj smiselno tako zaradi ugodnejših gospodarskih napovedi kot zaradi pričakovanih pozitivnih učinkov denarne injekcije Evropske centralne banke na trge. Kljub odprodaji lastniškega deleža vlada oziroma ministrstvo za finance v največjem ponudniku električne energije v Italiji ohranja kontrolni delež in s tem tudi upravljalski vpliv.
Znižanje državnega deleža v Enelu je sicer le ena od do leta 2017 predvidenih odprodaj v podjetjih z manjšinskim ali večinskim državnim lastništvom. Tako namerava Italija prodati še 40-odstotni delež v holdingu, ki obvladuje celoten državni železniški posel. Pa prav tako 40-odstotni lastniški delež v Poste Italiane, ki je v stoodstotni državni lasti. Na seznamu za odprodajo je tudi nadzornik zračnega prometa Enav, v katerem namerava država zdaj prav tako stoodstotni lastniški delež zmanjšati za 49 odstotkov.
Silvio se vrača skozi okno
Pomembnejše lastniške deleže ima država še na primer v industrijskem velikanu Finmeccanica, ki sodi med deset največjih svetovnih proizvajalcev orožja, pa dobrih 30 odstotkov posredno in neposredno v energetskem velikanu Eniju. Ali bo svoj lastniški delež zmanjšala tudi v Eniju, še ni jasno. Po prvotnih načrtih o zmanjšanju lastniškega deleža za nekaj odstotkov je namreč Renzijeva vlada načrte postavila na hladno zaradi menda neugodnih razmer na trgu. Med nekotirajočimi družbami ima država stoodstotno ali skoraj stoodstotno lastništvo, poleg pošte in železnic, še v nacionalni televiziji Rai, v upravljalcu avtocestnega omrežja Anas in še nekaterih manj znanih gospodarskih družbah.
Eden od ciljev programa privatizacije je zmanjšanje javnega dolga. A ob enormnem, 2150 milijard evrov velikem javnem dolgu, ki naj bi letos dosegel vrh pri 133 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), je pričakovanih deset milijard evrov prihodkov od privatizacije videti kot izjemno majhna kapljica v morje. Tudi če bi Renzijeva vlada iz naftalina potegnila ambiciozne privatizacijske načrte zadnje vlade Silvia Berlusconija, bi to pomenilo le skromnih 1,4 odstotka celotnega javnega dolga.
In, kot kažejo zadnji dogodki ob delni privatizaciji lastnika oddajne mreže državne televizije Rai, tudi tokratni privatizacijski val ne bo minil brez bolj ali manj političnih zapletov. Potem ko je država dala na trg 35 odstotkov omenjenega podjetja, je ponudbo za nakup kar celotnega podjetja objavila ena od družb iz Berlusconijevega medijskega imperija Ei Towers.
Vlada je ponudbo nemudoma zavrnila, saj da privatizacijski dokumenti predvidevajo ohranitev vsaj 51-odstotnega deleža družbe v državni lasti. Poteza, ki sovpada z nekaterimi podobnimi »monopolističnimi« poskusi Berlusconijevega imperija v založništvu, so nekatere že napeljali k ocenam, da se Berlusconi, ki se je moral politično umakniti, znova prebija v ospredje kot podjetnik.
