Na Direkciji RS za infrastrukturo (prej direkciji za ceste) so lani mrzlično iskali še cele hranilnike po pisalnih mizah in iz njih izpraskali še zadnje prihranke, da so lahko plačali vsaj koncesionarje, ki skrbijo za osnovno vzdrževanje in varnost regionalnih in glavnih cest. O naložbah, razen tistih z evropskimi evri, že dve leti ni govora. Čeprav nam ceste (in mostovi) pred očmi razpadajo, bo letos direkcija operirala z najnižjim proračunom doslej. Ta bo po sprejetem rebalansu s skromnimi 118 milijoni evrov za več kot polovico nižji od tistega (glej graf) v prvem letu gospodarske krize.
Do »cestnega sklada« se niso opredelili
Čeprav je minilo že pol leta, odkar se je na čelo ministrstva za infrastrukturo usedel nov minister, idej o financiranju razpadajočih cest kar ni in ni na vidiku. Na ministrstvu le globoko razmišljajo. »Samo za ohranjanje ustreznega stanja cestne infrastrukture bi bilo po ocenah direkcije za infrastrukturo potrebnih 200 milijonov evrov na leto. Letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu, po kateri se letno zbere 140 milijonov evrov, ne zadošča. Zato na ministrstvu razmišljamo o več možnostih za zagotovitev stabilnega finančnega vira za naložbeno vzdrževanje cestne infrastrukture, ena izmed njih bi lahko bil tudi bencinski cent,« so nam konec januarja sporočili z ministrstva.
A odgovor je milo rečeno sprenevedav. Direkcija za infrastrukturo je namreč že pred časom predlagala logično rešitev – ustanovitev cestnega sklada, v katerega bi se stekala namensko zbrana sredstva iz naslova letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu in delež trošarin, zbranih s prodajo pogonskih goriv. Na ministrstvu se do predloga niso opredelili, raje razmišljajo o novi dajatvi za voznike – bencinskem centu. Toda zakaj bi morali davkoplačevalci oziroma vozniki plačevati nov davek v obliki bencinskega centa, če že plačujejo letno takso za uporabo cest (na leto se zbere 140 milijonov evrov), davek od prometa motornih vozil (28 milijonov evrov) in vinjete za avtoceste, medtem ko nas država tako ali tako molze še s trošarinami na pogonska goriva?
Namenska dajatev? Niti ne.
Verjetno zato, ker obstoječe dajatve prelivajo v integralni proračun, od tam pa odfrči denar na vse konce in kraje. Letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu se kot namenski vir za državne ceste uporablja od leta 2012 naprej. Takrat se je z zakonom za uravnoteženje javnih financ spremenil zakon o zagotavljanju sredstev za naložbe v javno železniško infrastrukturo, na podlagi katerega so se od aprila 2010 do konca leta 2011 sredstva zagotavljala za naložbe in vzdrževanje javne železniške infrastrukture. Pred letom 2010 je bila letna dajatev prihodek integralnega proračuna. A čeprav je od leta 2012 letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu namenski denar za ceste – tega leta sredi največje krize je država dajatev tudi podražila za 30 odstotkov, se (glej razpredelnico) vsaj polovica denarja vsako leto še vedno steka na železnice.
Hrvati s 13 različnimi viri financiranja
Vodja centra za prometne gradnje in redni profesor na mariborski fakulteti za gradbeništvo dr. Tomaž Tollazzi pravi, da se nima smisla primerjati z Avstrijo ali Nemčijo, ker so svetlobna leta pred nami, bi se pa lahko marsikaj naučili od južnih sosedov. Na Hrvaškem namreč denar za vzdrževanje in naložbe javnih cest kaplja kar iz 13 različnih virov. Med drugim tudi iz letne takse ob registraciji vozil in trošarin na pogonska goriva. »Potrebno je zagotoviti namensko financiranje. Če se denar, ki ga plačamo ob registraciji vozila, pobere za ceste, naj gre za – ceste. Zato pa politika ves čas posluša kritike davkoplačevalcev, češ saj plačujemo za ceste, zakaj jih ne popravljate, kam mečete denar, mar se vse pokrade?« opozarja dr. Tollazzi in za primer navede še Srbijo, kjer so storili še korak dlje pri zagotavljanju denarja za ceste. »Polovica denarja od kazni zaradi prometnih prekrškov se mora porabiti za izboljšanje ravni prometne varnosti, torej za novogradnje ali rekonstrukcije cest.«
Po njegovem mnenju sta to dobra primera, kako se namensko in sistemsko upravlja s cestami. »Pri njih ne more vsakokratni minister deliti denarja po svoje oziroma po trenutnih potrebah, temveč je to urejeno z zakonom, ki ga ni moč kar čez noč spremeniti. Nisem ekonomist, zato ne morem soditi o najboljšem modelu financiranja vzdrževanja državnih cest. Vidim pa, da se nam bo sistem državnih cest kmalu sesul pred očmi,« je sklenil dr. Tollazzi.
