Šolski sistemi se od industrijske revolucije niso bistveno spremenili. Včasih se zdi, da so po določenih kriterijih še vedno grajeni v korist industrializacije. Predmeti so postavljeni v hierarhično piramido z matematiko na vrhu. Drugi predmeti, kot sta na primer umetnost in humanistika, so nepomembni in necenjeni. Ljudem se s tako grajenim sistemom dela velikanska krivica. Tako podcenjevanje človeka je popolnoma nesprejemljivo in sramotno.
Človek ni samo delavec in ekonomist. Je veliko več: je umetnik, dobrotnik, naravoljub. Človek je edinstven. Predelovalna tovarna, kot bi lahko drugače imenovali šolski sistem, iz kreativnih, izraznih in raznolikih umov dela pravokotne škatle, nesposobne razmišljanja zunaj svojih pravokotnih okvirjev. Naš propadajoči svet resnično potrebuje čim bolj raznolike ljudi s čim bolj različnimi in vsestranskimi mišljenji. Da bi ustavili propad sveta, moramo zgraditi nove, močne temelje, na katerih bi vzbrstel svet, lep za vse.
In kdo drug gradi našo prihodnost, če ne otroci. Zato je pomembno, da jih ne le pravilno vzgojimo, temveč tako tudi izobrazimo. Otroci so tako čudoviti majhni ljudje! Nihče se ne uči lažje in hitreje kot oni. Vendar našemu šolskemu sistemu tem naravnim učencem nekako uspeva podati znanje na tako dolgočasen in tako moreč način, da učenje postane popolnoma ne naravno. Vsi otroci, od prvega do zadnjega, so pametni, ustvarjalni in nadarjeni. In prav žalostno je, koliko otrok odrašča v prepričanju, da so neumni, ker učitelji ali starši niso znali prepoznati ali izpostaviti njihovih močnih strani ali pa se njihove močne strani zaradi pretirano enosmernega šolstva niti niso smatrale za dovolj pomembne. Samozavest ne sme biti zanemarljiva. Vera v lasten neuspeh je ogromna ovira napredku. Vzgoja je naloga staršev, izobrazba pa naloga učiteljev. In učiteljski poklic je kreativni poklic, ne turobno in suhoparno podajanje informacij. Ljudje smo si tako zelo različni. Vsak posameznik se navdušuje nad popolnoma različnimi stvarmi, ima popolnoma drugačen videz, se obnaša drugače, uči drugače, živi drugače... A vseeno smo vsi indoktrinirani v isti šolski sistem, ki niti ne ceni našega ustvarjalnega razmišljanja niti ne vzpodbuja naših edinstvenih sposobnosti. Kar samo še podkrepi trditev, da naš šolski sistem ne temelji na razvijanju individualnih lastnosti posameznika, ampak na enoličnem konformizmu.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
