Ali lahko zadnji album, če je res slab, glasbeniku oskruni celoten diskografski opus? In zakaj ga je bilo potem sploh treba izdati? Je tisti zadnji izdihljaj res potreben? Največji pritisk, s svojo nepotešljivo željo po še več, ustvarjajo prav poslušalci oziroma oboževalci, in nemalokrat se zgodi, da glasbeni umetnik pod tem pritiskom klone. Po navadi v svojo škodo. Ali pač? Poslušalcem in tudi kritikom je pogosto težko sprejeti, da so najboljša in najplodnejša leta določenega izvajalca že davno mimo in da je od njega ostala le še karikatura, na katero pada senca preteklosti.
Neskončno dolgočasna reka
Zadnji tak primer razočaranja je bila izdaja težko pričakovanega zadnjega albuma skupine Pink Floyd. Na plošček, ki so ga naslovili The Endless River, s(m)o čakali kar 20 let. Novembra lani je le ugledal luč sveta, a odzivi niso bili nič kaj svetli – čeprav je stvaritev podrla vse rekorde prednaročil pri britanski veji Amazona in je njena vinilna različica postala najhitreje prodajana plošča v zadnjih 17 letih. Album, posvečen leta 2008 umrlemu klaviaturistu skupine Richardu Wrightu, temelji na 20 urah neizdanega materiala, ki so ga Floydi posneli na njihovem (lahko rečemo) zadnjem velikem albumu Division Bell (1994). In skladbe zvenijo tako kot naslov albuma – nedokončane, nenavdihnjene, neprepričljive in navsezadnje za skupino, kot je Pink Floyd, ne dovolj dobre.
Paradna pesem Louder than Words je tudi edina od kar osemnajstih na albumu, ki vsebuje tudi vokal oziroma besedilo. Opus je, vsaj tako pravijo Floydi, zdaj zaključen. Opus je, tako menijo nekateri drugi, zdaj oskrunjen. A zavidljive diskografije Floydov, ki obsega 15 albumov, se vendarle ne da kar tako oskruniti; še vedno so tu dragulji, kot so The Dark Side of the Moon (1973), Animals (1977) in The Wall (1979). In še kateri.
Razočaranje po letih čakanja
Najbrž se še vsi dobro spomnite albuma Chinese Democracy (2008), ki ga je Axl Rose, obdan z novimi sopajdaši, ki so si nadeli maske (izvornih) članov Guns N' Roses, snemal kar 14 let. Gre za šesti plošček hard rock skupine, ki je glasbenem svetu dala mojstrovine, kot so Appetite for Destruction (1987) in Use Your Illusion I in II. Chinese Democracy je poleg tega, da je bil najbolj pričakovan album začetka 21. stoletja, postal tudi najdražji, saj so stroški produkcije po nekaterih informacijah presegli 13 milijonov ameriških dolarjev. Njegov izid so prestavili večkrat, kot je George Bush mlajši izrekel besedo terorizem, zato jo je marca leta 2005 časnik New York Time označil za »najdražjo ploščo, ki ni bila nikoli posneta«.
Tudi zadnji album skupine Led Zeppelin je bil daleč od njihovega najboljšega dela, za katera štejemo kronološko označene ploščke od I do IV (1969–1971). Leta 1982 izdana Coda je pravzaprav skupek neizdanih posnetkov, ki so se jim valjali po policah, album pa so v trgovine poslali, ker je bilo med poslušalci tako veliko interesa, da bi kupili kar koli, česar še niso slišali – pa naj bo dobro ali slabo. Vprašljiva kakovost očitno ni bila ovira. Coda, njihov deveti studijski izdelek, še danes velja za daleč najslabši album Zeppelinov.
Zgodi se tudi najboljšim
Spomnimo, da so kritiki Rolling Stonesom že leta 1973 svetovali, da je bolje, če nikoli več ne posnamejo nobene plošče, saj je bilo težko, če ne celo nemogoče, naslediti in nadgraditi zlato kontinuiteto četvorca albumov Beggar's Banquet (1968), Let It Bleed (1969), Sticky Fingers (1971) in Exile On Main Street (1972). Goat's Head Soup (1973) je bil pač prvi v nizu drugačnih, eksperimentalnejših izletov v bolj trendovske vode. Tega jim nis(m)o odpustili vse do Some Girls leta 1978 in potem do devetdesetih let, ko so spet začeli snemati »dobre albume«, čeprav nimajo več česa dokazati in so ti morda zgolj izgovor za megalomanske turneje. Zadnjega albuma tako še ni bilo in ga najbrž še kar nekaj časa ne bo, a njihova več kot 50 let obsegajoča diskografija je šla že predaleč in je preveč razvejana, da bi jo lahko »oskrunili«, saj so svojo zadnjo prelomno ploščo posneli v sedemdesetih, od takrat pa so naboru dodali vsaj še deset »zadnjih« albumov in odšli še na najmanj toliko »zadnjih« turnej.
Bolj zamerijo njihovim osrednjim rivalom iz šestdesetih let – Beatlom. Liverpoolska četverica, ki se lahko pohvali z nizanjem vrhunskih albumov, kot so Revolver (1966), White Album (1968) in Abbey Road (1969), je svoj diskografski opus prav tako zaključila za kanček neslavno, saj je za producenta oziroma remikserja zadnje plošče Let It Be najela Phila Spectorja, znanega po svojem »zvočnem zidu«. Ta je ploščo zvočno pohabil do te mere, da številni oboževalci skupine The Beatles danes preferirajo alternativno izdajo Let It Be... Naked, ki je izšla leta 2003.
Glasbena industrija je – ne glede na vse – še vedno tudi in predvsem industrija. In ta od blagovnih znamk, kar glasbeni izvajalci zagotovo so, terja vedno nove produkte. A naj vseeno zaključimo z mislijo o poeziji, ki jo je nekoč izrekel eden od slovenskih poetov: »Nekateri pesniki v svojem življenju izdajo 50 pesniških zbirk, drugi morda samo eno. A prav ta je tista, ki šteje. In ta lahko pove vse, dostikrat več kot morda nekaj deset njih.«
