Ravno ko se je zazdelo, da bodo gospodarski motorji ponesli območje evra v manj negotovo prihodnost, je EU pred novimi preizkušnjami, ki bi lahko ogrozile šibko okrevanje gospodarstva. Brezposelnost trmasto vztraja nad desetimi odstotki, gospodarstvo, sestradano naložb, praktično stagnira, začele so padati cene življenjskih potrebščin, možnost novega potencialnega pretresa pa prinašajo tudi predčasne volitve v Grčiji. Smo pred izgubljenim desetletjem?
December je po več kot petih letih prinesel deflacijo v območje evra. Čeprav 0,2-odstotno znižanje cen na letni ravni, ki ga je v veliki meri zakrivila polovico cenejša nafta, še ni razlog za preplah, daje hkrati jasen signal, da je skrajni čas za ukrepanje. Evropska centralna banka (ECB) je ob koncu tedna evropskim voditeljem predstavila 500 milijard evrov vreden program kupovanja obveznic ali tako imenovanega kvantitativnega sproščanja. »Verjetno precej prepozno,« je opozoril ekonomist dr. Črt Kostevc.
Spogledovanje z novo recesijo
Postavlja se tudi vprašanje o učinkovitosti kvantitativnega sproščanja. Prvič, donosi na obveznice, ki jih kvantitativno sproščanje običajno zniža, so že zdaj na rekordno nizkih ravneh. Slovenija bi se lahko dolgoročno zadolžila za okoli 1,5 odstotka, Nemčija pa celo ceneje od 0,5 odstotka. In drugič, da centralne banke kupujejo obveznice, je precej bolj učinkovito v gospodarstvih, kjer podjetja na veliko izdajajo obveznice, kot je značilno za ZDA. V Evropi se podjetja še vedno zanašajo predvsem na bančne vire, kar torej pomeni, da kvantitativno sproščanje gospodarskega preporoda verjetno ne bo prineslo. Primarni cilj napovedanega ukrepa ECB je tako po mnenju Kostevca predvsem spodbujanje rasti cen s povečanjem količine denarja v obtoku.
Deflacija je trenutno največja grožnja evropskemu gospodarstvu. Še posebno, če bi v potrošnikih prebudila vzgib prelaganja nakupov, kar bi ubilo zasebno potrošnjo. Škodo bi utrpela podjetja, ki bi zaradi zniževanja cen ustvarjala nižje prihodke in posledično manj vlagala. Zaradi relativno višjih stroškov dela bi bila prisiljena v odpuščanja, izgubili bi torej tudi potrošniki. Dodatno bi položaj zapletlo še dejstvo, da se vrednost denarja v obdobju deflacije skozi čas veča (med inflacijo vrednost denarja pada). To prinaša realno rast dolgov, tako gospodinjstev, podjetij kot tudi držav. In kakšna je rešitev pred deflacijo? »Bolj kot ukrepi denarne politike so ključni ukrepi fiskalne politike. Gospodarstvo potrebuje investicije,« je bil jasen Primož Cencelj iz KD Skladov.
Obrat v levo
Z vsem, kar preti Evropi, se je v preteklih letih že srečala prek glave zadolžena Grčija. Brez dela je več kot četrtina Grkov in več kot polovica mladih. Ni investicij, deflacija dejansko traja že vsaj dve leti, gospodarstvo pa se je po skoraj 30-odstotnem znižanju šele lani odbilo od dna. »Nekateri so v preteklih petih letih ostali praktično brez vsega, gospodarske rasti Grki niti približno ne občutijo,« je za Dnevnik pojasnil grški novinar Nikolas Cimpidas.
V takšnih razmerah je logično, da je narod željan sprememb, meni Cimpidas in dodaja: »Grki imajo vsega dovolj.« In to bodo, kot kažejo javnomnenjske raziskave, pokazali na predčasnih volitvah, kjer se obeta poraz Nove demokracije premierja Antonisa Samarasa in zmaga skrajno leve stranke Siriza Aleksisa Ciprasa, ki želi Grke izviti izpod diktata trojke (Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka (ECB) in evropska komisija). Nemci, Francozi in politiki nekaterih drugih držav so, podobno kot na prejšnjih volitvah leta 2012, že začeli pritiskati na grške volilce. Nemška kanclerka Angela Merkel je dejala, da Nemčija ne bo stala na poti izhoda Grčije iz območja evra. Kako realen je tako imenovani »grexit«, je težko oceniti. Analitiki ameriške banke Morgan Stanley pravijo, da za to obstaja 17 odstotkov možnosti, Cimpidas pa denimo meni, da bo Grčija zagotovo ostala v območju evra. Tudi Cipras je v zadnjem času omilil retoriko. »Izstop Grčije iz območja evra bi znižal življenjski standard Grkov lahko celo za 50 ali več odstotkov,« je poudaril Primož Cencelj iz KD Skladov in se vprašal, če je lahko to resnično v interesu katerega koli grškega politika. Še težje kot diktat trojke bi Grki požrli dejstvo, da so nenadoma postali revnejši od osovraženih sosedov Turkov ali Makedoncev.
A položaj se vendarle lahko zaplete. Siriza namreč želi prekiniti varčevalne zaveze do trojke, želi ponoven odpis dolga, okrepitev investicij in socialne države. Vse, česar trojka ne želi. Guverner ECB Mario Draghi je že pred časom dejal: »Brez programa ne bo denarja,« kar bi lahko pomenilo, da bi ob ponesrečenih pogajanjih Grčije in trojke ali celo enostranskih deklaracij nove atenske vlade kratki konec potegnile grške banke. Brez denarja ECB namreč ne morejo preživeti, in prav to bi lahko Grčijo prisililo v izstop iz območja evra. Največja težava pri tem bi bila pravzaprav ta, da še ni mehanizma za izstop države iz območja enotne valute, medtem ko ekonomske katastrofe ne pričakuje nihče več. Najbolj bi jo skupili po žepu Nemci, ki so Grkom v obliki garancij in posojil dali okoli 90 milijard evrov. Slovenija je dala za programe pomoči Grčiji, Irski in Portugalski 1,55 milijarde evrov jamstev, Grkom pa še 264 milijonov evrov posojila do leta 2041, ki je že prinesel dobrih 17 milijonov evrov obresti.
Grčija ni več glavni problem EU
Če bi države z izstopom Grčije iz območja evra izgubile kar nekaj milijard evrov, so njihova podjetja, banke in druge finančne institucije do Grčije danes izpostavljene precej manj kot pred nekaj leti. Tako hitro postane jasno, koga je trojka dejansko reševala. Ne Grčije, temveč vlagatelje v grški dolg in grško gospodarstvo. Med temi ni manjkalo francoskih in nemških finančnih institucij, katerih interese je pod krinko varčevalne politike in zahtev trojke najglasneje zagovarjal Berlin.
Interes mednarodnih kreditorjev je razviden iz dejstva, da je bilo za delovanje in izdatke grškega javnega sektorja, ki je v javnosti pogosto označen kot prenapihnjen in potraten, le nekaj več kot 11 odstotkov celotne pomoči v višini okoli 230 milijard evrov. Daleč največ je Grčija porabila za poplačilo glavnic dolga (81,2 milijarde evrov), dokapitalizacije bank (48,2 milijarde evrov), plačila obresti (40,6 milijarde evrov) in prestrukturiranja dolga (skupno 35,9 milijarde evrov).
Grčija ne predstavlja več tveganja za EU, to jasno dokazuje odziv trgov na zadnja dogajanja, saj so zahtevani donosi vseh evropskih držav še naprej rekordno nizki, rastejo le obresti na grško desetletno obveznico, ki so nad 10 odstotki. Kot je zapisal nobelovec Josef Stiglitz: »Glavna težava Evrope ni Grčija, temveč Evropa sama.« Razkorak med evropskim gospodarstvom pred krizo in danes ostaja velik. Izgubljena leta krize pa se že spreminjajo v izgubljeno desetletje.
