Dobra zasnova, slabša izpeljava, zgrešen sklep

Kako v ustavah in zakonih zapisane norme uporabljati – tu je pa seveda vloga pravne stroke in njenih »v dolgem procesu izoblikovanih meril« gotovo zelo pomembna. Po mnenju kolumnistke bi ta merila »morala biti nad nazorsko, versko in politično opredeljenostjo vsakokratnih razlagalcev, a nikoli niso«. Kako pa ve, da niso? Celo nikoli? Jaz jih študiram že 50 let in o njih nekaj vem – pa ona, iz čisto druge stroke? Pri praktični uporabi abstraktnih strokovnih meril na konkretne življenjske primere nanjo prav gotovo lahko vpliva tudi nazorska opredelitev sodnika. In že dvajset let slovenski javnosti zaman dopovedujem to, kar je v svetu samoumevno: da so še zlasti pri ustavnem sojenju primeri, kjer je prav od nazorske usmerjenosti sodnikov močno odvisno, ali bo nekaj spoznano za skladno z ustavo ali ne. Splav je v ZDA od leta 1973 dovoljen zato, ker je bilo takrat v vrhovnem sodišču ZDA sedem liberalcev in le dva konservativca (zadnjič sem pomotoma napisal, da je bilo o tem odločeno s 5:4) – če bi bilo razmerje obrnjeno, ne bi bil. Naše ustavno sodišče je leta 1996 dovolilo cerkveno lastništvo gozdnih veleposestev, ker je bilo temu »nazorsko« naklonjeno pet sodnikov, štirje smo bili pa proti. Seveda smo se pred glasovanjem hudo »sabljali« s strokovnimi argumenti za eno in drugo rešitev, a večinska peterica je svojo odločitev prav tako korektno strokovno utemeljila kot mi štirje našo.

So vprašanja, ki so tako močno nazorsko zaznamovana, da nevtralnih strokovnih kriterijev za razrešitev preprosto ni. Toda vprašanje državnega financiranja obveznega šolanja ne spada mednje. Je sicer tudi močno nazorsko zaznamovano, toda ustavno sodišče ga je razrešilo s strokovno utemeljenim preglasovanjem. Že prvi dan sem Ranki Ivelja sporočil svoj prvi vtis: da sta obe stališči vrhunsko argumentirani, s tem da sicer tehtne ugovore sodnice Jadek-Pensove prepričljivo zavrača sodnik Zobec, in da se med argumenti slednjega in nasprotnimi argumenti sodnice Korpič-Horvatove sam še nisem odločil. Ko sem vse natančneje prebral, te dileme nimam več: čeprav sem tudi sam velik zagovornik laičnega javnega šolstva, so me Zobčevi argumenti prepričali – glasoval bi z večino. Poleg strokovnih argumentov (o njih tu žal ni prostora podrobneje razpravljati) tudi prepričljivi šolsko-politični argument, da sprejeta odločitev tudi finančno javnega šolstva sploh ne slabi, ampak prej nasprotno.

O tem vprašanju torej niso odločili »duhovniki«, ampak ustavnopravni strokovnjaki. Je pa Ranka Ivelja lepo napisala, da je dobro, da ti »duhovniki na ustavnem sodišču« molijo k različnim bogovom, in da je »tako bolj razvidno, v kolikšni meri gre za stroko« in v kolikšni »za odnos do javnega šolstva«. H kateremu bogu so tu molili eni, je kar sama povedala: »Za levico je javno šolstvo dragoceno javno dobro, ki ga gre varovati kot punčico socialne države...« Tudi jaz mislim enako, toda ali smejo zaradi tega »boga« ustavni sodniki v tem sporu presojati kot »duhovniki vere v javno šolstvo« in ne kot »duhovniki vere v enake ustavne pravice vseh«? In tu je po moji presoji večinska peterica presojala bolj strokovno kot manjšinska četverica. Dve sodnici od te četverice argumentov večine niti nista vsebinsko zavrnili, ampak sta zapisali, da za večinsko odločbo nista mogli glasovati, ker jima v njej nekaj manjka (»pogrešava razloge, vsebinsko presojo«). Ti dve torej tudi nista glasovali kot »duhovnici vere v javno šolstvo«. To bi lahko – z vsem spoštovanjem do njenih drugih tehtnih strokovnih argumentov – rekli kvečjemu za tisto ključno stališče sodnice Korpič-Horvatove, ki ga Ranka Ivelja povzema (očitno tudi kot svoje) v zadnjem odstavku svoje kolumne. Tam prav onidve razmišljata kot »duhovnici« omenjene vere – ker se ključnemu strokovnemu argumentu večine (da ustava zapoveduje javno financiranje vsega obveznega osnovnega šolanja, ne le tistega v javnem šolstvu) preprosto izogneta z »zamenjavo teze«: namesto odgovora na to trdita nekaj, kar je sicer nesporno, a ni odgovor (da otrokom ni kršena pravica do obveznega šolanja, dokler se lahko vključijo v javno šolo). Saj tu ne gre za to pravico, ampak za tisto drugo – do javnega financiranja vsakega obveznega šolanja!

Zavedam se, da so tole za časopisno polemiko že velike strokovne finese – a kako drugače reagirati, če nestrokovnjak v časopisu očita ustavnemu sodišču »duhovniško« in ne strokovno odločanje? O tem, kje ima po mojem mnenju prav sodnica Jadek-Pensova (zunaj gornjega ključnega vprašanja), pa v strokovnem tisku.