Namesto da bi jim voščil za božič in kaj lepega povedal, jim je papež namenil eno najostrejših kritik svojega pontifikata. V čustvenem, a zaradi mesta izrekanja najverjetneje natančno premišljenem »izbruhu« je Bergoglio svojim sodelavcem brez vsake diplomatske zadržanosti predstavil katalog »duhovnih bolezni«, ki da napadajo kurijo in njih, njene člane.
Na kurijski zdravniški karton je vpisal kakšnih petnajst bolezni. »Duhovni alzheimer« je poimenoval progresivno duhovno degradacijo, ki napoči tedaj, ko osebni odnos z Bogom nadomestijo strasti, manije, kaprice v izoliranem življenju za zidovi. Z »eksistencialno shizofrenijo« je označil dvojno življenje klerikov, v katero da zapadejo zaradi povprečnosti in duhovne praznine, ki je »diplome in titule ne morejo napolniti«. Za dobro mero je dodal patološko zlorabo oblasti, nečimrnost, pomanjkanje samokritike, »terorizem« klevet, pretirano načrtovanje, kopičenje gmotnih dobrin, brezčutnost, ponarejeni misticizem in lažno pieteto. Na koncu je presunjene sodelavce pozval, naj prosijo za odpuščanje – za vse, kar so »zagrešili v mislih, besedah, delu in opustitvah dolžnih ravnanj pri svojem služenju v minulem letu«.
Ostrina, s katero poskuša papež zajeziti epidemijo nemorale, zažrte v same vrhove Katoliške cerkve, je presenetljiva samo na prvi pogled. V dobrem letu in pol boja s skorumpirano vatikansko administracijo, načeto od bojev za oblast in vpleteno v finančne, politične in spolne škandale, je lahko le spoznal vse razsežnosti »svetega zla«. Ve torej, da je sredi vojne in da ga čakajo še težke bitke, ki jih bo izbojeval, če bodo fronte jasno razmejene.
V odločitvi za odmevni javni obračun s stranpotmi škrlatne elite je treba zato bolj kot obup in nemoč, ki ju po mnenju nekaterih razodeva presenetljivi besednjak, videti papeževo odločenost za radikalno reformo na vseh ravneh, tudi duhovni. Brez načel, ki jih je manifestiral z omenjenim govorom, se lahko namreč ta hitro spridi v nov trik starodavne institucije za ohranitev statusa quo, ki je tolikim tako zelo pogodu. Ne nazadnje pa je tudi čas za novo fazo notranje reforme ugoden. Po zgodovinskem posredovanju med ZDA in Kubo, ki dokazuje, da je Bergoglio mednarodnopolitično močan papež, lahko (še) več stori tudi doma. Glede na to, kam vse izraščajo korenine korupcije, bo ta njegova naloga zagotovo najtežja. O tem priča tudi eden zadnjih rimskih škandalov.
Po poročanju italijanskih medijev so švicarske oblasti zamrznile na desetine milijonov evrov na računih frančiškanskega reda – zaradi poslov s podjetji, osumljenih trgovine z drogami in orožjem. Do hujših finančnih nepravilnosti naj bi prišlo tudi pri obnovi luksuznega rimskega hotela (Il Cantico) v lasti reda, in sicer v času, ko ga je vodil Jose R. Carballo. Tisti Carballo, ki ga je Frančišek takoj po izvolitvi imenoval za tajnika kongregacije za ustanove posvečenega življenja, tiste kongregacije, v kateri je svoj pečat pustil tudi kardinal Rode, Bertonejev zaveznik…
Rimskih krogov pekla je več. Za en pontifikat najbrž preveč. A božič ni čas obupavanja…
