Petek opoldan, Hiša športa, prestižna gostinska lokacija v Stari Ljubljani, s hišnim naslovom na Bregu. Nekoč je sodila pod pristojnost družine družice enega od sinov Zorana Jankovića, danes je pod upravo javnega zavoda Šport Ljubljana, ki upravlja športne objekte in površine, ki so v lasti MOL. S pripadajočimi gostinskimi zmogljivostmi.
Za priložnost zveličavna lokacija. Kajti bil je dan, ko je Zoran Janković predstavil kandidaturo za naskok na mesto predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Med prisotno kombinacijo novinarjev, Jankovićevih prijateljev in podpornikov (Ivo Milovanović je deklarirano združil vse troje), zainteresiranih otipovalcev pulza iz športnopanožnih vrst, sta spredaj sedela tudi Mile Ačimović in Izet Rastoder. Športni direktor in lastnik Nogometnega kluba Olimpija. Nenavadna gosta, kajti profesionalni nogometni klub z olimpijskim komitejem nima večje zveze. A ob Tanji Polajnar, nekdanji rokometašici in direktorici Športa Ljubljana, je bil Mile Ačimović vendarle najvidnejši (nekdanji) športnik, ki je kandidatu prišel zagotovit neposredno športniško legitimiteto. Pero Vilfan pač manjka.
Zoran Janković je v športu zelo prisoten človek. Bil je predsednik KK Olimpija in RK Krim, je častni predsednik Rokometne zveze, medtem ko mu predsednik evropske rokometne zveze (leta 2004) ni uspelo postati. Obkroženost s športnimi obrazi (kot z obrazi nasploh) je sestavni del njegove karierne agende. Pa vendar se zdi še vedno najbolj zanimivo osnovno vprašanje, zakaj si sploh želi postati predsednik OKS. Takole odgovori: »Sem športnik po duši. Rad bi športu pomagal in mislim, da sem v tem trenutku najprimernejši kandidat ravno zato, ker je ta povezava med športom in gospodarstvom absolutno na moji strani. Drugič sem se iz športa veliko naučil že na področju gospodarstva, kajti v športu so osnovne kvalitete ferplej, pogum, vztrajnost ambicioznost. In to bi rad prenesel tudi na druge sfere naše družbe. Mislim, da je prišel čas, da se družbena klima spremeni iz tega negativizma, ko se išče samo slabe zgodbe, v spoštovanje uspešnega človeka, ne glede na področje. Če spoštujemo olimpijskega zmagovalca, zakaj ne bi spoštovali človeka, ki je enako dober v gospodarstvu? To sta osnovna motiva. Prenesti športni duh tudi na odnose v družbi.«
Janković torej kandidira, da bi s športom ozdravil državo. Kaže tudi, da kani OKS bolj kot Janez Kocijančič, ki je pojavnost firme doziral, vplesti v javno življenje, sebi kot predsedniku pa zagotoviti pomemben položaj, ki ni odvisen od državnozborskih ali predsedniških volitev. Ni dvoma, da kandidat Janković OKS razume kot znamko, ki bi se jo dalo izkoristiti bolj, kot se jo izkorišča. A prav tako ni dvoma, da so volitve v OKS zanj tudi veliko tveganje. »Tukaj ni preveč politike. Tukaj bo vsak glasoval predvsem zase,« je v sredo opoldne pred Hišo športa svojo oceno ponudil kandidatu ne naklonjeni športni funkcionar, ki je »mimogrede« prišel mimo.
V jeziku pokra je Zoran Janković s kandidaturo klical ne samo športnofunkcionarski, ampak tudi občekarierni »all in«. Pri čemer niti ni na najbolj idealni poziciji. Telefoni zvonijo, ne malokateri elektor (predstavniki športnih interesnih skupin), ki bo volil, pa bo svojo odločitev čez konec tedna verjetno nekajkrat spremenil. Tehta se. Trguje. In redko kdo lahko komu povsem zaupa.
