Lepo povedano. Le da je plošča dva tedna pozneje povsem obrnjena. Senatni odbor za obveščevalne dejavnosti je z objavo petsto strani dolgega povzetka ugotovitev o Ciinem programu zaporov in zasliševanja ponudil doslej najpodrobnejši in uraden dokument o ameriškem mučenju zapornikov, med katerimi so nekateri tudi umrli, ter navrgel še trditve, da je Cia zavajala kongres. Vendar pravosodno ministrstvo tokrat ne obljublja hitre in podrobne preiskave. Nasprotno, preiskave sploh ne bo. Enkrat da so ju že opravili (in sicer samo za dva primera: za uničenje posnetkov mučenja z vodnim deskanjem in za smrti dveh zapornikov), pa sta se končali brez obtožnice.
Ameriški novinar Bob Woodward je v eni od svojih knjig zapisal, da se je nekoč vračal iz Ovalne pisarne s pogovora z Jimmyjem Carterjem, ki mu je pravkar posredno potrdil zgodbo o tem, da je jordanski kralj Husein na plačilnem seznamu Cie. »Imeli smo najboljši vir na svetu: celotno zgodbo je potrdil predsednik Združenih držav Amerike,« je zapisal. Zdaj ima ta isti vir vsa svetovna javnost. Obama je ob prihodu v Belo hišo sporne metode zasliševanja označil za mučenje, avgusta letos pa denimo na tiskovni konferenci rekel: »Mučili smo nekatere ljudi.« Pred kamerami je z najvišjega položaja potrdil, da so Američani kršili ženevske konvencije. In vendar niti priznanje predsednika države, ki je hkrati predsednik vlade, niti obsežen dokument zakonodajne veje oblasti ne zadoščata, da bi o mučenju začeli kazensko preiskavo.
Obami je treba priznati, da je na začetku mandata opravil z Bushevo dediščino, odpravil sporne metode zasliševanja in tajne zapore ter se lotil zapiranja Guantanama. Tudi sama objava poročila, kar je sicer zasluga demokratov v senatu, ni bila lahka. Toda tu je potegnil črto: od začetka je bil proti pregonu agentov Cie z argumentom, da so po enajstem septembru delovali v ozračju hudega pritiska preprečiti še kak napad in da so jim sporne metode uzakonili na pravosodnem ministrstvu pod Bushevo vlado. Poročilo res razkriva, kako kaotično je nastajal program, pritisk politike za pridobitev informacij o grožnjah je bil ogromen, v zraku je smrdela vojna proti terorizmu. A vse te okoliščine se navajajo kot razlog proti preiskavi, namesto da bi bile v njej dejavnik v prid preiskovanim. Če vse, kar je doslej kapnilo v javnost, ne zadošča za preiskavo, potem se s tem ne le poveča tveganje, da se bo dejanje nekoč ponovilo, ampak ZDA same slabijo integriteto svojih institucij, ki na zlorabe opozarjajo. Pri čemer oblasti v nasprotju s Fergusonom in Long Islandom niso pod nobenim večjim pritiskom javnosti, kjer se polemika v veliki meri vrti tudi okoli ugotovitve, da mučenje ni prineslo nobene koristne informacije. Če bi jo – bi bilo potem upravičeno?
