Nebeške želje

Salezijancem v Mariboru je kriza vzela njihove v nebo segajoče želje v obliki pastoralnega središča z nebeškim zvonikom, ostalo je pri zemeljskih igriščih in žogobrcu. Prizemljeni ostajajmo tudi mi, navadni občani, in bomo večinsko prezimili pri zmerno, nekateri pa celo pri nič ogrevanih stanovanjih in hišah. S tal pa so vrhovi nebeški. Blizu neba so tudi naši trgovci, a kaj, ko so denarnice vedno bolj presušene. Kako preživeti do naslednjega meseca, pa je nacionalni šport. Umetnost, ki je ne uči nobena šola. A krize na Slovenskem pri 82 kilogramih zavržene hrane letno na prebivalca ni. Vsaj uradno. Zanimivo pa je, da še tistega nekaj malega gotovine v denarnicah izpuhti takoj, kot kafra, ko se približamo trgovinam. Zaposlitvenih načrtov pa naša žigažaga vlada nima in javni sektor na čelu s sindikalistom Štrukljem vladi napoveduje vojno.

Zmagovalci veselega decembra pa smo vsi, ki še lahko po trgovinah kupimo vsaj hrano in se sociale izogibamo kot hudič križa. Težak je ta naš varčevalni križev pot, ko pa se varčuje samo pri najrevnejših in na rob družbe potisnjenih. Imamo pa odlično priložnost, da se angažiramo kot prostovoljci. In nekaj odvečne krame podarimo tistim, ki nimajo nič.

Samo tako bo lahko naši družbi posvetila luč na koncu predora. Res je, v socializmu smo imeli svetlo prihodnost, v demokraciji pa kapitalske pravljice. Smo v raju, ampak tega ne opazimo, ko se dnevno potimo za ljubi kruhek. Oni tam zgoraj pa imajo še vedno nebeške užitke. Mi, ta spodnji, pa nebeške želje.

Tomaž Švagelj, Štanjel

Preberite zadnje članke