Opera v San Franciscu, ki deluje v tamkajšnjem War Memorial Centru, je druga največja operna ustanova v Združenih državah Amerike. Njen generalni direktor je trenutno David Gockley, glasbeni direktor pa dirigent Nicola Luisotti; vse predstave omogočajo bogati pokrovitelji, tako podjetja kot posamezniki, veliko pozornost pa namenjajo mladini, ki jo hočejo vzgojiti v omikano operno občinstvo.
Biti gost opere v San Franciscu pomeni za vsakogar veliko čast in nepozabno doživetje. Dvorana je iz večera v večer polna (vsako delo izvedejo navadno sedemkrat), saj tu pojejo mnogi znani in priljubljeni pevci ter pevke. Operni list je vračunan v ceno vstopnice, kot je v ZDA navada, a vsebinsko ni preveč bogat: ob umetniških biografijah ustvarjalcev predstav (pevci, dirigenti, režiserji, scenografi, kostumografi) so navedeni predvsem številni podporniki, ki s svojimi donacijami omogočajo dolgo in bogato sezono.
Od Norme do Moravie
Redna sezona opere v San Franciscu sega od septembra do julija, vsebuje pa v glavnem operne predstave ter nekaj koncertov in recitalov. Vsaj na opernem področju so tradicionalisti, vendar v vsaki sezoni uprizorijo tudi kakšno sodobno delo. Tako je leta 1998 zbudila veliko zanimanje svetovna premiera opere Tramvaj Poželenje Andréja Previna po drami Tennesseeja Williamsa, v kateri sta v glavnih vlogah Blanche du Bois in Stanleyja Kowalskega nastopila slovita ameriška sopranistka Renée Fleming in baritonist Rodney Gilfry.
Tokratno sezono so odprli z Bellinijevo Normo (v njej je blestela ameriška diva Sondra Radvanovsky), sledila je opera Susannah skladatelja Carlisla Floyda s Patricio Racette v naslovni vlogi; dirigentka je bila Karen Kamenšek (debi v San Franciscu), po rodu Slovenka, ki je najprej delovala na Dunaju, nato pa je bila celo kratek čas glasbena direktorica Opere v Mariboru. Preostanek repertoarja oblikujejo Verdijev Ples v maskah, Puccinijevi Tosca in La Boheme, Händlova redko izvajana opera Partenope, Rossinijeva Pepelka in Berliozovi Trojanci; za konec bodo pripravili še svetovno premiero opere Dve ženski Marca Tuttina; libreto je nastal po romanu Alberta Moravie, glavno vlogo pa bo izoblikovala vse boljša in priljubljena Anna Caterina Antonacci.
Obnovljeni Ples v maskah
Tokrat sem si v San Franciscu ogledal Verdijevo opero Ples v maskah, ki so jo v minuli sezoni uprizorili tudi v Ljubljani. Gre za obnovitev predstave iz daljnih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki jo je pripravil argentinski režiser José Maria Condami skupaj s kostumografom Johnom Conklinom in lučnim mojstrom Garyjem Marderjem, scenograf pa v opernem listu sploh ni naveden. Če primerjam to predstavo z ljubljansko postavitvijo, lahko z veseljem ugotovim, da je naša v moderni in inventivni režiji Vinka Möderndorferja veliko bolj sveža, gledališko vznemirljiva in sodobna. Argentinski režiser je zabredel v stare, »preizkušene« operne klišeje, ki manj omikanemu občinstvu ugajajo, ne prinašajo pa nič novega oziroma so že kar zastareli. Ena od pozitivnih komponent njegove režije pa je, da je v ljubezensko dramo uvedel močne politične tone. Kralj ima namreč velike politične nasprotnike, ki rovarijo proti njemu in ga nameravajo ubiti, a končno to stori – tudi v njihovem imenu – njegov najboljši prijatelj, in to iz ljubosumja, saj misli, da ga je kralj prevaral z njegovo ženo.
V San Franciscu so izbrali »švedsko« verzijo opere, ki je postavljena na konec osemnajstega stoletja v Stockholm, na švedski dvor. Tako je Riccardo kralj Gustavus III., Renato grof Anckarström in Ulrica madame Arvidson. Švedska imena ne vplivajo na potek zgodbe, ki je bila ob času premiere iz »varnostnih« razlogov prenesena iz Italije na Sever, kot je bila neka druga verzija postavljena v Ameriko in je v njej Riccardo bostonski guverner. Kakor koli že: kostumi so lepi, zgodovinska scena klasična, nekateri pevci so bili tudi igralsko okretni in prepričljivi, večina pa ostaja na robu preizkušenega opernega zvezdništva; predstavo in z njo imenitni orkester, ki igra zelo strokovno, a na videz »ležerno«, je vodil glasbeni direktor opere Luisotti.
Pevsko brezhibni, igralsko ne
Vsaka predstava ima navadno tudi prijetno presenečenje; tokrat je bila to mlada ameriška sopranistka Julianna di Giacomo, ki je v San Franciscu debitirala v vlogi Amelije, sicer pa je že pela tudi v Metropolitanski operi in na evropskih odrih. Odlikujeta jo izredno lep in prodoren mladodramski sopran ter dovolj prijetna zunanjost, ni pa zelo prepričljiva igralka in se utaplja v tradicionalnih opernih prijemih, z veliko čustvovanja in patosa. V tem je prednjačil tudi sicer zelo solidni mehiški tenorist Ramon Vargas v vlogi Gustavusa III. Zelo komplicirano in delikatno tenorsko vlogo je odpel skoraj brezhibno, igralsko pa ni bil prepričljiv, kot bi se za velikega tenorista »spodobilo«.
Največji zvezdnik predstave je bil ameriški baritonist Thomas Hampson, ki se je – po poroki z avstrijsko grofico Herberstein – ustalil v Evropi. Nekoč imenitni, blagoglasni, šarmantni in osvajalski lirski bariton je ostarel in poje tudi vloge, ki mu niso pisane na kožo (Scarpia, Jago, Macbeth); v njegovem glasu ni več tiste lepote in leska, ki smo ju občudovali nekoč. Tudi on se je postaral, a je še vedno markantna pojava in soliden pevec. Vloga grofa Anckarströma sodi med njegove najboljše. Še vedno dobra in glasovno prodorna je tudi Dolora Zajick v vlogi Ulrice, zelo živahen in glasovno prodoren paž Oscar pa je bila tokrat sopranistka Heidi Stober, ki šteje to vlogo med svoje najljubše in najboljše ter dosega z njo velike uspehe na ameriških in na evropskih odrih, predvsem v Berlinu. Vse manjše vloge so zasedli solidni pevci.
