Glede spletne strani, ki sta si jo ogledala že pred odhodom, sta bila opazno prizanesljiva, je pa jasno, da bi bilo treba vključiti nekatere znamenitosti, kar precej podatkov pa dopolniti in osvežiti – na primer odpiralni čas TIC: na spletu piše, da je odprt do 17. ure, a je odprt do 15. ure.
Na 180 kilometrov dolgo pot sta se odpravila z osebnim avtomobilom in tja prispela brez posebnih težav, čeprav so ob cesti smerne table, ki vas vodijo v Banovce, streljaj oddaljene od Veržeja, ali pa posebne table, ki vodijo do Mlina na Muri. Veržej je sicer izjemno čisto mesto (gospa Nives je rekla: »Kot bi kljub slabemu vremenu vsak dan pometli in počistili ves kraj«), ljudje pa povsod zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Vzamejo si čas, z nikomer ne opravijo na hitro, lokalne znamenitosti pa zelo dobro poznajo.
Pri TIC sta kljub napaki glede podatka, do kdaj je odprt, poudarila, da je gospa, ki tam dela, izjemno prijazna in brez težav tudi potegne delovni čas. Na dan, ko sta bila tam zakonca Jelenec, je tako doživeto, zanimivo in prijazno pripovedovala o znamenitostih kraja ter odgovarjala na njuna vprašanja, da je bila ura krepko čez 16. uro, pa sta bila še vedno dobrodošla. Mogoče le pripomba, da bi lahko bolje poskrbeli za opaznost in propagando čebelarskega muzeja in da bi lahko več pozornosti namenili rokavom Mure. O marsičem sta dobila več kot dobre informacije, vendar šele, ko sta sama vprašala. Pa še nekaj – zmotilo ju je, da prospektov niso imeli v slovenščini.
Znamenitosti: Mlin na Muri je bil lepo urejen, vendar se vidi, da je mlin v obratovanju in bolj skrbijo za mletje moke kot za razlago in vodenje turistov. A zakonca Jelenec sta poudarila, da so bili tudi tu gostitelji izredno prijazni.
Spominski park v Veržeju je bil prav tako izjemno lepo urejen in opremljen s pojasnjevalnimi tablami. Tudi kulturni dom in spominski sobi Slavka Osterca in Frana Kovačiča sta lepo urejeni, povsem pa ju je navdušil čebelarski muzej z gospo in njeno pripovedjo.
Glede hrane so jima svetovali več gostiln. V Veržeju sta šla v gostilno Kasač, kjer je po lepem sprejemu natakarica, ki ju je postregla, kljub mladosti vedela vse o lokalni hrani, kako se jo pripravi, o drobnih razlikah v pripravi značilnih lokalnih jedi med posameznimi kraji, skratka, navdušila ju je. Tudi ko je ponudila pijačo, je najprej omenila lokalno. Poleg TIC je Center DUO, v katerem je ogromno značilnih izdelkov iz kraja in okolice: keramika, pletenje… O vsaki stvari tam vedo povedati, kako se je uporabljala, kako se je včasih izdelovala, kakšna je njena uporabna vrednost. Tam je izredno lepa trgovinica, v kateri zagotovo vsak dobi kaj zase. vav
