V državni upravi to zagotovo obstaja. Ob vsaki menjavi oblasti prihaja do reorganizacij, do umeščanja zaposlenih, ki so kompatibilni z novo vodstveno ekipo. To pomeni, da tiste, ki niso dovolj vešči prilagajanja novi ekipi, lahko doleti, da za določen čas ostanejo brez dela. Ne po lastni krivdi, pač pa zato, ker je v državni upravi poleg opravljanja javnih storitev oziroma oblikovanja politik treba delati tudi s političnimi umeščenci, ki imajo morda manj vedenja in znanja o državni upravi, zaradi česar prihaja do nepotrebnih konfliktov.
Je problem neučinkovite državne uprave torej strokovna nesposobnost političnih nastavljencev?Politični kadri so v vseh državnih upravah, ne samo v Sloveniji. Naše težave tičijo drugje. Če se recimo osredotočim na zdaj aktualno problematiko voda, jo obravnava ožje ministrstvo, naša agencija za okolje in ne nazadnje izvajalci del. Že samo pri koncesijah za upravljanje z vodami se stvari prepletajo. Nekaj nalog v zvezi s koncesionarji opravlja ministrstvo, nekaj agencija, ko na koncu poslušamo njihove odgovore, pa vidimo, da za svoje delo ni nihče odgovoren. Če bi imeli centralizirano državno upravo in hierarhijo, znotraj nje pa spoštovanje, bi prišli tudi do odgovornosti, torej recimo do tistega, ki je kriv za nevzdrževanje vodotokov. Potem pa so tu še uradniki.
Da?Tako kot v državni upravi nasploh imamo na primer tudi na agenciji za okolje deset uradnikov, ki odločajo o zadevah na enem področju, vendar pa vsak od njih odloča samostojno in avtonomno in lahko v enaki zadevi isto zakonodajo uporabi drugače. Tako je zato, ker nimamo centraliziranih navodil, kako ravnati pri izvajanju zakonodaje. Navodila pravzaprav so, vendar niso obvezna. V preteklosti so recimo določene upravne enote, ki se niso strinjale z navodili ministrstev, dajale celo ustavne pobude za presojo, ali ministrstva sploh lahko dajejo obvezna navodila za delo svojih podrejenih. Odgovori so bili tipično slovenski, enkrat tako, drugič drugače, poenotene politike pa nimamo.
Kaj bi bilo treba konkretno storiti, da bi državna uprava delovala manj razglašeno? Bi bila dovolj že močna roka?Močnih rok smo imeli doslej v različnih vladah v zadnjih dvajsetih letih kar nekaj. Mislim, da je treba spremeniti sistem. Da je treba začeti pri zakonu o vladi in od tu nadaljevati navzdol po sistemskih zakonih. Vlada ne sme biti zbir ministrstev, ki delujejo od spodaj navzgor, temveč mora delovati od zgoraj navzdol. Predsednik vlade je tisti, ki usmerja delovanje celotne vlade.
Ciljate recimo na takšno reorganizacijo, kot jo je doživela evropska komisija pod predsednikom Junckerjem, ki je s podpredsedniškimi mesti vpeljal hierarhijo med komisarje?Zagotovo je Evropa in Evropska unija desetletja pred našo prakso. Mi smo mlada država in seveda iščemo svoje poti, toda žal ne glede na prakso v drugih državah. Evropsko zakonodajo za javna naročila smo recimo malo popravili in jo prilagodili Sloveniji, čeprav to ni bilo potrebno. Zdaj se kaže, da smo s tem sami sebi naredili toliko težav, da bodo potrebne spremembe. Pri nas stalno spreminjamo zakonodajo prav zato, ker smo pretirano inovativni in ne upoštevamo najboljših praks znotraj EU.
Pravite, da zdaj v našem sistemu vsak uradnik lahko dela malo po svoje. Je tudi gradnja nove stavbe za vašo agencijo posledica kaprice nekega uradnika, ker vodstvo ni znalo določiti prioritet in denar preusmeriti v bolj nujno vzdrževanje vodotokov na primer?Projekt je smiseln že zato, ker bo realiziran. V preteklih dvajsetih letih je imela država veliko projektov, ki so še vedno v fazi projektiranja. Ne bom govoril o NUK 2 (nova narodna in univerzitetna knjižnica, op. p.), ker je preveč očiten primer. Bil sem prvi predsednik odbora iz leta 2002 za gradnjo teh naših novih laboratorijev. Takrat smo imeli osnovno idejo, da je treba ločiti pisarniške prostore od laboratorijev, ker to ne gre skupaj in ker na ravni države potrebujemo laboratorij, ki bo recimo na področju analiz kvalitete vode nad naročili, ki jih dobivajo drugi inštituti, torej neke vrste supervizor. Ko smo za projekt želeli dobiti evropska kohezijska sredstva, je naše ministrstvo zahtevalo, da se razširi. Nastal je Bober, v katerega smo vključili monitoring podtalnih voda in vodotokov po vsej Sloveniji, radar, ki je že postavljen na Pasji ravni, pa tudi novo informacijsko tehnologijo.
Vse to bo stalo več kot 30 milijonov evrov...Tako je. V Financah so manipulativno ta znesek pripisali le gradnji objekta, kar seveda ne drži. Njegova vrednost je približno 5,5 milijona evrov neto plus davek. Pomembno pa je to, da smo eden redkih državnih organov, ki sam pelje investicijo. Pravilna ugotovitev Financ je, da mi to znamo in da bi to naredili tudi pri investicijah v vodne objekte in pri vzdrževanju vodotokov, če bi nam seveda državne oblasti za to dale pooblastilo. Tako pa imamo vodni sklad in projekte, ki so že leta vključeni v nacionalne razvojne programe, vendar dlje od tega niso prišli. Treba pa je pridobiti gradbena dovoljenja in sredstva, kajti ta so na voljo. Evropska banka za obnovo in razvoj (od katere si želi ministrstvo izposoditi denar za izvedbo protipoplavnih ukrepov na najbolj ogroženih območjih, op. p.) ni novost, v naši hiši je bila že pred letom ali dvema. Tudi v vodnem skladu je bil vedno denar, vendar je treba stvari izpeljati, treba je imeti ljudi, ki imajo tudi organizacijske in vodstvene sposobnosti. Poslanski zakon za hidroelektrarne na spodnji Savi je v resnici v pomoč vodnemu skladu, da se angažira vsaj nekaj sredstev iz njega.
Želite reči, da so uradniki na okoljskem ministrstvu nesposobni?Spet sva pri istem problemu. Potrebujemo nekoga na vrhu, ki razdeli naloge. Vsak minister mora vedeti, katero ministrstvo je prevzel, če on ne ve, pa mora v svoj v kabinet pripeljati svetovalce, ki bodo to vedeli, in stvari se lahko začnejo premikati. Uradnik mora dobiti jasno naročilo, kaj oblast želi, in potem lahko nalogo izpolni.
Ali nova vlada to zdaj dela?Veliko razmišlja. Tudi na nedeljskih večernicah, rezultate bomo pa videli.
Bi s takšno reorganizacijo državne uprave v smeri centralizacije in hierarhizacije lahko tudi privarčevali? Danes se namreč nadaljujejo pogajanja s sindikati javnega sektorja prav na to temo.Kar je novi-stari finančni minister ponudil za zmanjšanje odhodkov proračuna, je deja vu, že videno. Njegovi predlogi niso pravi. Od osamosvojitve dalje je slovenska birokracija rasla in zdaj imamo številne agencije in urade, ki niso več obvladljivi. Narediti bi morali analizo od začetka leta 1992 do danes, zakaj kaj potrebujemo. Za primer, brez agencije za turizem naj ne bi bilo turizma, kar pomeni, da brez birokracije gospodarstvo ne teče. To je nemogoče prodati. Zato je zame povsem neetičen predlog ministra, da se najprej vzame tistim, ki delajo, da se jemlje poklicem, ki so bili v plačni reformi najbolj prizadeti, torej policistom, medicinskim sestram. Če je že treba varčevati, je treba začeti pri rentništvu, ki ne izhaja iz dela. To je vrsta dodatkov za pretekle zasluge. Tudi pri različnih poklicnih skupinah v javnem sektorju imamo vrsto stvari, ki jih je treba dati na mizo, analizirati in brez ideološkega naboja, ki ga je bilo zaznati pri Zujfu, ukrepati. Še pomembnejši pa so ukrepi na prihodkovni strani.
Kakšni?Tudi na prihodkovni strani razen novih davkov, kar je spet deja vu iz preteklosti, finančni minister ne ponuja nič novega. Govoriti bi morali o novih delovnih mestih. Francoski predsednik Hollande je industrijsko razviti Franciji s prevzemom oblasti napovedal industrijsko renesanso s pomočjo 34 projektov, mi pa še vedno ne govorimo o industriji. Niti se ne odzovemo na žled, na naravno nesrečo, kjer je ogromno delovnih mest. Enako pri poplavah.
Zdaj kaže, da se bo vlada vodotokov vendarle lotila.Če ne bo drugih sprememb v smeri operativnosti, nam bodo ti programi ostali, kot ostajajo v nacionalnih razvojnih programih od vlade do vlade. Stvari je treba organizacijsko postaviti tako, da bomo natančno vedeli, kdo dela kaj v posameznem organu, in treba je ločiti oblikovanje politik od njihovega izvajanja, da se ne bomo spet pregovarjali, kdo je manj odgovoren za kakšno stvar. Šele potem lahko računamo tudi na izvedbo projektov.
