Finančni minister Dušan Mramor je tudi včeraj vztrajal, da bo v primeru, da sindikati javnega sektorja ne bodo privolili v znižanje plač, zahteval zmanjšanje števila zaposlenih. »Le kako naj to storimo v osnovnem šolstvu, če pa smo samo letos dobili dodatnih 1300 učencev, enak trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnjih letih?! Obenem pa je število zaposlenih v izobraževanju v enem letu upadlo za 2,5 odstotka,« je ogorčen sindikalist Branimir Štrukelj, ki odločno nasprotuje tudi pričakovani (Mramorjevi) zahtevi po prerazporejanju sredstev med resorji. Priznava, da je visoko šolstvo najbolj prizadeto, v enem letu je zaposlenost padla za skoraj sedem odstotkov, toda »potrebujemo dodatna sredstva, ne pa dodatnih rezov v osnovno šolstvo«. Štrukelj napoveduje, da ne bodo soglašali niti z najmanjšim znižanjem plač, zahtevali pa bodo tudi odmrznitev napredovanj za učitelje. Če jim vlada ne bo prisluhnila, bodo sindikalni boj zaostrili...

Na predavanju o etiki v vzgoji in izobraževanju, ki ga je letos maja na Brdu pri Kranju organiziral Inštitut za etiko, se je sedanji premier, takrat še eden od predavateljev na omenjenem dogodku Miro Cerar z enim od strokovnjakov pogovarjal tudi o odnosu med etiko, avtonomijo in učiteljskimi plačami. »Kakšna je vloga učiteljev in vzgojiteljev pri etiki v izobraževanju?« je sogovornika vprašal Cerar in dodal, da se učitelji pritožujejo, da nimajo dovolj avtonomije, da so preobremenjeni z regulativami, pa tudi starši se vse bolj vpletajo v strokovne odločitve...«

Sogovornik je bil jedrnat: »Ključnega pomena so sindikati, ki se morajo boriti za boljše plače, te učiteljem zagotavljajo boljši položaj, ta pa jim zagotavlja več avtonomije. Drugačnih rešitev ni.« Cerarja odgovor ni zadovoljil. »Pa vendar so včasih starši preveč odločni,« je vztrajal, »v svoji želji, da bi bili na voljo otrokom, preveč posegajo v učne načrte, v šolsko prehrano in druge stvari v šoli. /.../ Če otroci nimajo najboljših ocen, na govorilne pridejo tudi z odvetniki...« A strokovnjak se ni dal: »Vsekakor je treba zagotoviti, da bodo učitelji bolj avtonomni, ampak za to potrebujejo večjo plačo. Takšen položaj učiteljev bo otrokom tudi v resnici zagotovil šolo enakih možnosti. Zdaj imajo večje možnosti otroci z bolj usposobljenimi in izobraženimi starši, ki se vpletajo v odločitve učiteljev.«

Omenjeni strokovnjak ni bil Branimir Štrukelj, tudi kakšen evropski sindikalist ne. O pomenu učiteljskih plač se je s Cerarjem pogovarjal ugledni švedski profesor filozofije in teorije znanosti, soavtor konvencije Sveta Evrope o človekovih pravicah in biomedicini, avtor številnih knjig s področja etike, estetike in filozofije, dr. Göran Hermeren. Vprašanje, ki bo aktualno v prihodnjih dneh – na pogajanjih med vlado in sindikati javnega sektorja – je, ali je dr. Hermeren Cerarja prepričal, kako zelo so povezane kakovost šole, etičnost in višina učiteljskih plač...

Krizni davek v našem šolstvu večji kot drugod

Če gre soditi po vladnih namerah, da na pogajanjih iztrži novo znižanje plač tudi zaposlenih v izobraževanju in/ali znižanje števila zaposlenih, potem je odgovor – ne. In vendar je na voljo dovolj verodostojnih, z domačimi in tujimi analizami podkrepljenih ugotovitev, ki kažejo, da smo v minulih letih po izobraževanju finančno klestili temeljiteje kot v primerljivih državah in da nas utegne to drago stati. Poznavalci zato opozarjajo, da bi se morali v vladi resno vprašati, ali ni varčevanje v šolstvu že prešlo mejo, ki loči racionalizacijo od brezglavega drvenja v propad. Večina raziskav namreč potrjuje pozitivno korelacijo med višino vloženih sredstev v izobraževanje in rezultati (dosežki v mednarodnih raziskavah znanja, pa tudi dosežki v znanosti, inovacijah itd.). »Kar vidim politike, kako zelo bodo presenečeni, ko se bodo nekoč naši otroci v raziskavah znanja slabo odrezali,« jedko pripominja Štrukelj.

Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj so plače slovenskih učiteljev v primerjavi s kolegi v državah OECD podpovprečne. Po podatkih evropske komisije (mreže Eurydice) so se v tem šolskem letu plače učiteljev zvišale v večini od 33 preučevanih evropskih držav, v Sloveniji ostajajo znižane. Da v Sloveniji ne verjamemo več, da je tako želena kakovost odvisna od vlaganj v šolstvo, potrjujejo tudi podatki iz analize Ekonomskega inštituta pri PF. Ti razkrivajo, da so stroški dela v izobraževanju od leta 2008 do 2013 izrazito upadli. Slovenija se v raziskavah znanja, kot sta PISA in TIMSS, še vedno uvršča zelo solidno (podpovprečni smo le v bralni pismenosti), a v sindikatu SVIZ opozarjajo, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo slab finančni položaj učiteljstva odrazil tudi v slabših učnih dosežkih učencev in dijakov.

V osnovni šoli vse več otrok in vse manj zaposlenih

Za zdaj slovenski šolniki glede na vložena sredstva dosegajo nadpovprečno dobre rezultate. Po tako imenovanem indeksu učinkovitosti, ki ga je pod vodstvom priznanih strokovnjakov za edukometrijo opravilo podjetje GEMS Education Solutions, se je Slovenija med 30 državami uvrstila na 7. mesto. Pri izračunavanju indeksa so upoštevali učiteljske plače in število otrok v razredu (ta dva kriterija sta se v letih preučevanj izkazala kot statistično zelo pomembna) ter dosežke v raziskavi PISA. Kot najučinkovitejše države so se izkazale Finska, Koreja in Češka, kjer so učitelji plačani bistveno slabše kot v Sloveniji. Na repu lestvice pa so se znašle Švica (njeni učitelji imajo sicer dvakrat višjo plače kot naši), Indonezija in Brazilija. Zelo nizek indeks učinkovitosti imajo tudi Italija, Portugalska, Španija in Grčija. Analiza je še pokazala, da ima povečanje plač učiteljev večji vpliv na učne dosežke kot zmanjševanje števila otrok v razredih.

Izobraževanje Plače