Iskre med Slovenci in Nemci na Štajerskem

Tolovajski napad na Slovence v Ptuju.

Včeraj smo podali nepretirano sliko dogodkov, ki so se v soboto in v nedeljo doigrali v Ptuju. Ker so tolovajstva, ki so jih zagrešili ptujski in drugi spodnještajerski nemčurji na slovenskih gostih v Ptuju, tako gorostasna, da jih normalno misleč človek jedva mora pojmiti in da je človeku, ki ne pozna razmer, težko verjeti, da so takšni dogodki mogoči v takozvani kulturni državi, je lahko, da je marsikateri izmed naših čitateljev, ki je bral naše včerajšnje poročilo o ptujskih dogodkih, majal z glavo, češ, ta poročila so pretirana in strankarsko prikrojena. Zato hočemo tu navesti izvestje v Gradcu izhajajočega glasila socialno-demokratske stranke »Arbeiterwille«, ki je poslal v Ptuj svojega posebnega poročevalca. Ta poročevalec piše v »Arbeiterwille« z dne 15.t.m. o dogodkih v Ptuju tole: »Za predigro k 'velikemu dnevu' so nemški kulturonosci v soboto zvečer pred Narodnim domom tulili in žvižgali, okna pobijali in slovenske hiše mazali z blatom. Da bi se 'veliki dan' dostojno uvedel, so Slovencem s palicami vbijali nemško kulturo.(…) V manjšini se nahajajoči Slovenci so odšli v Narodni dom, spremljani od policije in žvižgajočih nemških nacionalcev. Če je kdo izmed Slovencev zavrnil psovke, je bil pretepen; če se je proti temu branil, je bil on aretovan, ne pa morda nemški nacionalec. Redarji so pri pretepih vedno nekoliko časa čakali, da so Slovenci dobili batin in da so nemški nacionalci imeli veselje.(…)«

(...) Nemški burši so romarje sirovo napadli, jim vzeli križ in ga teptali z nogami ter pljuvali po njem. Kje pa je tukaj bilo tisto »katoliško kmečko ljudstvo«, ki je po včerajšnjem poročilu »Slovenca« branilo »bojazljive liberalne škrice pred nemškimi sirovostmi«?! Ali ni tukaj v istini bilo treba odporne sile?! Kakor je videti, se »Slovenec« gnjusnih nemškutarskih napadov v Ptuju na skrivnem veseli. Fej, takim narodnjakom!

Slovenski narod, 15. septembra 1908

Nemške surovosti v Ptuju.

Iz Ptuja se poroča, da so v nedeljo nemški suroveži napadli tudi župnika Treiberja, ga strahovito pretepli in mu raztrgali vso obleko. V nedeljo popoldne se je pripeljalo iz Maribora nekaj kmečkih ljudi, večinoma ženske, katere so šle na romanje v Ruše. Burši in njih pomagači so kmečke ljudi napadli, jim vzeli križ, ga teptali z nogami ter pljuvali po njem. Zvečer se je na vlaku spravilo 4 do 5 akademikov v poseben oddelek, burši so vreli v isti vagon, pogasili luč in v temi udrihali s palicami in suvali po njih. Da bi jih v temi tem lažje in mirneje tepli, so potegnili za vrv in dali znak za alarm, da se je vlak ustavil! Slovenci pa so morali, da se rešijo pred napadalci, sredi proge poskakati iz vlaka ter peš korakati proti bližnji postaji, da si tako rešijo življenje!

Slovenec, 15. septembra 1908

Kri ni voda!

»Slovenci smo potrpežljivi osli!« (…) V Ptuju gospod c. kr. okrajni glavar in podrejeni mu župan ni hotel dati žandarmerije v varstvo Slovencev, ampak se je sklicalo različno policijstvo iz Celja, Maribora in Gradca, sicer ne v to svrho, da varuje zdravje in življenje avstrijskih državljanov, ampak v to svrho, da gledajo, kako pobijajo Nemci mirne slovenske, tudi avstrijske državljane. V Ljubljani se je vršil včeraj protesten shod zoper ptujsko nasilstvo izza 13. septembra 1908. V Ptuju so nemški capini in nemške barabe napadli – kar je posebna dika nemške civilizacije – slovenske žene in dekleta.(…)

V Ptuju je oborožena oblast mirno gledala, kako so nemški fakini pretepali slovenske goste – duhovnike, ženske in dekleta, ne da bi storili kaj v njihovo obrambo.(...)

Gorenjec, 19. septembra 1908

Nemiri v Ptuju

Preteklo nedeljo so se vršili v Ptuju veliki nemiri, ki so privedli celo do hudih tepežov. Kar naprej je povdarjati, da so vsi ti nemiri posledica tiste grde narodnjaške gonje, ki jo je vdomačilo prvaštvo tudi pri nas na zelenem Štajerskem. Toliko časa so hujskali in hujskali, dokler niso res ustvarili umetno jezo, sovraštvo med nemškimi meščani in slovenskimi kmeti.(…)

Da bi posadili prvaki svoji narodnostni gonji krono, sklicali so preteklo nedeljo shod družbe sv. Cirila in Metoda v Ptuj. Vsakdo ve, kaj je ta kranjska družba, kateri so tudi že klerikalci obrnili hrbet. Kakor smo že preje omenili, tudi člani te družbe nimajo druzega namena, nego širiti panslavistične deželno-izdajalske namene. Družba je kranjska in ima svoj sedež v Ljubljani.(…)

Najnesramnejša laž in podlo obrekovanje je, da se je šlo proti slovenskemu kmetu. Z okoliškim kmetom smo stali vedno v dobrem prijateljskem razmerju. Kmetje se tudi niso dali vjeti na prvaške limanice in niso sodelovali. Le nekaj od učiteljev in prvaških krčmarjev nahujskanih mladeničev je došlo, ki so bili opijanjeni in so s klici »aufviks« hoteli rešiti domovino.(…)

Kmetje so se sramovali svojih slovenskih sodeželanov in čuli smo ogorčene klice kmetov, ki se ne strinjajo s temi falotskimi napadi.(...)

Nekaj kranjskih »junakov«, med njimi tudi slavni »Žane iz Lblane« župan Hribar, so se pripeljali do Pragerskega. Ko so pa čuli, da je vse v redu, so se raje obrnili, brez da bi dotaknili Ptuj. Ko bi vsi prvaški hujskači to storili, bi se gotovo ne zgodilo ničesar. V vlaku so se tudi še tepli, razbili so šipe in vlak se je moral ustaviti. Nekega »junaka« z revolverjem so morali zapreti.(…)

Kmetje! Ne verujte prvaškim lažem, ne pustite se zapeljati. Bodite Štajerci in gotovo bode vse tako ostalo, kakor je bilo!

Štajerc, 20. septembra 1908