Da, da, politiki – kaj pa pravniki?

Toda pomembneje od gornjega (drobnega) pridržka se mi zdi tu gornjemu lepemu stavku dodati še enega, analognega, le usmerjenega na pravnike. Glasil bi se lahko takole: »Pravnik, ki ne spoštuje ustave, je najslabši mogoč zgled za ljudi, ker ni mogoče pričakovati, da bi tudi oni spoštovali ustavo, če je niti vrhunski pravniki ne spoštujejo.« Ali jo ignorirajo – se delajo, kakor da je ni. In se v mnogih sporih, ki jih razvejano moderno življenje vsakodnevno poraja, včasih kot pijanec plota oklepajo »predustavnih« kalupov svojih ožjih pravnih specialnosti in niso pripravljeni (ali sposobni?) pogledati čez meje teh svojih ožjih specialnosti in ob presojanju upoštevati (predvsem) tudi ustavnopravne dimenzije zanje sicer »običajnih« pravnih problemov.

V kolikšni meri to žal velja tudi za dr. Petrovca v najini trenutno potekajoči polemiki, je iz nje same lepo razvidno – v še precej večji meri pa to velja (še bolj »žal«) na primer za tiste vrhovne sodnike in njihove teoretične pravne podpornike, ki tudi na strokovna opozorila v strokovnem tisku, kje so ustavo »spregledali«, preprosto molčijo in jo ignorirajo še naprej. Ne le v »zadevi Janša« – bi bila celotna številka Objektiva prekratka, da bi lahko laikom razumljivo predočil vse mnogoštevilne primere iz zadnjih let, ko višji in vrhovni sodniki vzvišeno ignorirajo vse pozive k upoštevanju in spoštovanju ustavnih načel in ustavnih pravic prizadetih ljudi. Še zlasti, kadar gre za take ali drugačne tujce ali »tujce« – na primer azilante in izbrisane.

To so seveda ravno tisti, ki jim je bila Janševa politika najbolj sovražna (poudarjam, ne nenaklonjena, ampak naravnost sovražna!) – in grenka ironija usode je zdaj nemočno spremljati, kako isto sodstvo, ki je vsa ta leta nekritično podpiralo to »janševsko« (a tudi s strani domnevne »levice« v bistvu nekritično tolerirano) politiko nasproti tem žrtvam slovenske »pravne države«, zdaj to isto ustavnopravno nesposobnost in nedoraslost kaže nasproti idejnemu nosilcu te zgrešene, ksenofobne in protiustavne politike. Kajti naj bodo Janševi politični pogledi in praksa še tako protiustavni – ko pride v sodne mline on sam, morajo zanj veljati enako stroga pravna pravila kot za vse druge. In za to se že ves čas zavzemam v tej polemiki – ne za nasprotno, kot se mi že ves čas podtika.

Prej omenjeno miselno samoomejevanje na strokovno obzorje ožjih pravnih specialnosti v zadnjem prispevku dr. Petrovca doseže vrhunec v močno poenostavljeni primerjavi: »Ni razlike med vrhunskim kirurgom in vrhunskim procesualistom. Kaže jim zaupati...« Pojasnilo: »procesualist« je pravnik, specialist za sodne postopke, za postopkovna (ne »vsebinska«) pravila sojenja. Zanimiva primerjava. Tudi sam pravnim laikom, ki se obračajo name po pomoč v pravnih specialnostih, na katere se ne spoznam, to često pojasnjujem z »medicinsko« primerjavo: če vas boli uho, ne boste šli k ortopedu – če imate pravne probleme z dediščino ali z lastnino, ne sprašujte mene. Laiki pač večinoma veje medicine poznajo bolj kot veje prava.

Ampak primerjava kirurgov s pravniki procesualisti je pa precej zavajajoča. Da, mnenju vrhunskega kirurga bo pacient praviloma zaupal – tudi sam mislim, da je kirurgija najbolj »zanesljivi« del medicine. Če ti vrhunski kirurg pomotoma ne odreže leve noge namesto desne, kar pa ni njegova napaka, lahko kar zaupaš, da bo storil zate vse, kar se da. No, pa še tam si lahko zoper njegovo mnenje priskrbiš »drugo mnenje« drugega vrhunskega kirurga, preden greš pod nož. Pri pravnikih pa ne moreš izbirati, kdo ti bo sodil – in tudi ne, kateri »vrhunski procesualisti« (morda celo kar vsi?) bodo kasneje tvoji obsodbi strokovno pritrjevali kot procesno (postopkovno) popolnoma pravilni. Čeprav morda ni. Konkretno v Janševem primeru so pri (ne)odločanju o (ne)zadržanju izvrševanja zaporne kazni vsi vrhunski procesualisti spregledali, da je njihovo ustaljeno strokovno pravilo, kako v takih primerih ravnati, v nasprotju z ustavo in z ustavnimi pravicami prizadetih. Vseh, ne le Janše. V strokovni pravni reviji sem jim to natančno pojasnil. Odgovoril ni nihče. Tudi dr. Petrovec ob tem pravi: »Pustimo sodiščem, da opravijo svoje delo.« Kar pomeni: pomembneje je ne »motiti« sodišč pri njihovem delu, tudi če je očitno napačno, kakor pa v času, ko bi se nepotrebne kršitve ustavnih pravic lahko preprečile ali vsaj skrajšale, v javni strokovni razpravi vsaj poskušati razjasniti, ali je tisto strokovno pravilo naših »procesualistov« res ustavnopravno zgrešeno, kot trdim jaz, ali ni. Saj bi to tudi sodišču olajšalo odločanje.

In v čem je razlika med vrhunskimi kirurgi in vrhunskimi procesualisti? Prvim v njihovi specialnosti ne more ugovarjati nihče razen enako usposobljenih specialistov – vse pravne ožje specialnosti pa so podvržene tudi kriterijem »višjega«, to je ustavnega prava. Ampak pravniški specialisti to zelo neradi priznajo. Tudi drugod po svetu, ne le v Sloveniji. V Italiji in Nemčiji so pred leti doživeli že prave »vojne« med vrhovnim in ustavnim sodiščem, ker si je ustavno sodišče drznilo »poučiti« vrhovne sodnike, da ustava včasih zahteva drugačno odločanje od tistega, ki so ga bili dotlej vajeni. In tudi ustave vešči teoretiki ob tem niso bili vedno povsem enakega mnenja, tudi tam ne – ampak tako globokih razhajanj med vrhunskimi ustavnimi pravniki kot pri nas pa vendarle nisem zasledil, daleč od tega. Kako naj si politiki in širša javnost potem pri nas o ustavi in o pravu mislijo kaj drugega, kot da to sploh ni nič zanesljivega, češ, »dva pravnika – tri pravna mnenja«, pa tudi meni, priznam, ni jasno. Temeljni problem so namreč nerazumno velika neskladja med samimi ustavnimi pravniki, ne med politiki in v javnem mnenju. In (v manjši meri) morda tudi v tem, da naši mediji in politiki včasih za specialiste za ustavnopravna vprašanja štejejo tudi pravnike, ki se za take niti sami ne štejejo.