Osrednje Marijino svetišče na Brezjah vsako leto na veliki šmaren privabi na tisoče ljudi. Tudi letos se jih je k brezjanski Materi božji pripeljalo dosti, a že na prvi pogled pol manj kot prejšnja leta. Vreme ni moglo biti razlog, saj je bilo pod oblaki dosti bolj prijetno kot pod običajno žgočim soncem. Je pa res, da se letos, ob 200. obletnici izdelave znamenite Layerjeve podobe Marije Pomagaj, dogodki ob baziliki Marije Pomagaj vrstijo skozi vse leto.
Običajno na praznik Marijinega vnebovzetja na Brezjah mašuje ljubljanski nadškof in metropolit, letos je praznik že drugo leto minil brez najvišjega cerkvenega predstavnika iz preprostega razloga – ker ga nimamo. Vernikov, kot se je izkazalo, to ni v ničemer motilo. Marjanca in Marjan Trilar iz Škofje Loke sta ob pol petih zjutraj peš krenila izpred cerkve v Crngrobu, na Brezje sta prišla malo pred deseto. »V zahvalo za lepo leto, za zdravje vnukinje in službo sina. Gre za res velik praznik, saj Marija Slovencem dosti pomeni. Včasih so rekli, da se na veliki šmaren tudi na kmetih ne sme delati. Če češplje treseš, kača dol pade, so govorili. Pri Mariji velja, da te nikoli ne pusti neuslišane,« je razloge za dolgo, a prijetno pot orisala Trilarjeva. Mož Marjan pa je na vprašanje o vlogi Cerkve v družbi in »pomanjkanju« nadškofa pristavil, da je Cerkev ustanova, vera pa čisto nekaj drugega. »Ni prav, da se Cerkev vmešava v politiko. Še huje je, da so tako mešetarili z našim denarjem. Tudi sam, kot še številni moji znanci, sem izgubil vse. Pa to seveda ne omaja moje vere, vera je pač osebna stvar,« je pojasnil Marjan Trilar.
Glavan pozval k molitvi za mir
Gvardijan samostana in rektor svetišča na Brezjah je lani tik pred velikim šmarnom postal pater dr. Robert Bahčič, ki je letošnje leto ocenil za zelo prijetno. »Organizirali smo različna predavanja, izdali zbornike, imamo več svetih maš ob 200. obletnici podobe Marije Pomagaj, v načrtu imamo izdajo zbornika o čudežih in milosti Marije na Brezjah. Da je prav ta hip nekoliko manj ljudi kot običajno, gre pripisati temu, da mnogi romajo k svojim lokalnim svetiščem. Pri nas je vsak dan od 700 do 800 ljudi,« je ocenil pater Bahčič. In o Cerkvini politiki? »To prepuščam tistim, ki so za to odgovorni. Pomembno pa je, da je vera stvar ljudi in ne ustanove. To, da nimamo nadškofa, vpliva na odnos med državo in Cerkvijo, na trdnost vere ljudi pa v ničemer.«
Letos je tako mašo na Brezjah daroval apostolski administrator ljubljanske nadškofije škof Andrej Glavan. Ob poudarjanju milosti Marije se je ob stoti obletnici predvsem osredotočil na spomin na vse žrtve prve svetovne vojne in vernike pozval k molitvi za mir, saj se »žal vojne nizajo ena za drugo, v neskončnem zaporedju vojn«. »Današnji praznik je praznik upanja, ki osmišljuje življenje, je praznik pričakovanja srečne prihodnosti, za katero pa si moramo prizadevati že v tem življenju!« je pridigo začel Glavan. Za prihodnost v miru smo torej odgovorni sami, saj, kot pravi Glavan, je mir pred vsem Božji dar, ki ga moramo izprositi od Boga. »Pomembna predpostavka za mir v družbi je prijateljstvo in sodelovanje med različnimi narodnostnimi, kulturnimi in verskimi skupnostmi. Znotraj naroda in seveda med narodi.« Na koncu je Glavan prosil za mir in spravo v našem narodu, za mir po svetu in za vse žrtve vojn, še posebej za vse, ki so preganjani zaradi vere.
Rode na Bledu o totalitarni preteklosti
Kardinal Franc Rode je ob velikem šmarnu maševal na Blejskem otoku. Poudaril je vero v Marijo in posmrtno življenje, ki pripomoreta k lažjemu tostranskemu življenju. Ob tem pa ni mogel mimo njemu lastne kritike družbene podobe Slovenije. »S kakšnimi prošnjami prihajamo pred Marijin oltar? Da bi se v Sloveniji končno nekaj premaknilo, ker je skrajni čas, da bi se naša domovina osvobodila posledic totalitarne preteklosti, zacelila stare rane in stopila v Evropo. Da bi postala dežela, kjer se spoštuje človekovo dostojanstvo kot bistveno dediščino krščanstva, da bi bila prostor prave demokracije, kjer za vse brez izjeme veljajo etične in pravne norme. Da bi v sebi in okrog sebe premagovali sovraštvo in bi se končno nehala tragična razdeljenost slovenskega naroda. Da bi nehali zastrupljati ozračje z neobjektivnim in pristranskim predstavljanjem zgodovine, z zlobnimi namigovanji in nesramnimi obrekovanji, skratka, da bi v javnosti ne dali mesta sovražnemu govoru. Da bi imeli toliko narodnega ponosa, da ne bi nenehno napadali in blatili Katoliške cerkve, ki je bila od 8. stoletja mati in vzgojiteljica vseh slovenskih rodov in je še danes duhovna domovina večine Slovencev.« Po Rodetu torej v Sloveniji živimo v sponah totalitarne preteklosti, kjer se ne spoštuje človekovih pravic in svoboščin, se stalno napada Cerkev in kjer seveda še nismo v Evropi.
Če bi se vse to spremenilo bi, po Rodetu, življenje v Sloveniji dobilo novo kvaliteto, postalo bi bolj prijetno, narod pa bi zadihal bolj veselo in sproščeno ter postal bolj ustvarjalen in uspešen na vseh področjih.
