Karl in Theo Albrecht sta od svoje matere podedovala manjšo trgovino, ki sta jo iz Ruhr preimenovala v Aldi in posel spremenila v največjo verigo trgovin po svetu. Njune navade, mnenja in hobiji pa so javnosti neznane. Iz osmrtnic, objavljenih v nemških časopisih, je bilo mogoče izločiti dve izjavi, ki jih je Karl dal leta 1953 in 1971. Karl ni bil javna osebnost, gojil je orhideje in igral golf – na zasebnem igrišču, navaja BBC.
Brata Albrecht, tako pravijo zaposleni v njunih trgovinah, sta račune vodila s svinčniki, ki sta jih uporabljala toliko časa, da jih skoraj več nista mogla držati. Nekoč naj bi arhitektom, ki so izdelovali načrte za njuno novo prodajalno, očitala, da uporabljajo predebel papir. Ravno skromnost naj bi bila recept za njun izreden uspeh.
Manj izdelkov, samo tisti, ki se prodajajo
Po vojni sta Albrecht diskont preimenovala v Aldi in stroške izračunala do potankosti. Odpovedala sta se oglaševanju in se zanesla na sloves nizkih cen. Prodajala sta tisto, kar se je hitro prodajalo. V trgovini sta imela sprva samo 300 izdelkov. Celo police so se jima zdela preveč ekstravagantne, saj te zahtevajo, da so polne, polnilci polic pa stanejo. Ravno zaradi tega sta izdelke pustila kar na paletah, na katerih so prišli v trgovini.
Tudi danes Aldi in Hofer trgovine običajno ne ponujajo več kot 2000 izdelkov – druge trgovine jih ponujajo kar 45 tisoč. Hrana je večinoma konzervirana, saj sveža hrana stane – trgovina jo mora nekje shranjevati. Menedžerji pa so bili nekoč celo brez telefonov – uporabljati so morali prvi plačljivi telefon v bližini.
Ko so Thea leta 1971 ugrabili, se je Karl dogovoril, da bo plačal odkupnino, za katero naj bi upal, da mu ne bo treba plačati davka.
Kdo je lastnik Lidla in kdo so Quandti?
In če je bil Karl samotar, potem je vodja konkurenčne verige trgovin Lidl skoraj neviden. Obstajata samo dve fotografiji Dietra Schwarza in še to je ena črno-bela. 25. najbogatejši človek na svetu zunaj svojega ožjega družinskega kroga »ne obstaja«. Podobno je tudi z družino Quandt, ki ima v lasti BMW. Avtomobili so morda statusni simboli za tiste, ki želijo svetu pokazati, koliko zaslužijo, a ne za lastnike podjetja.
Vzemite na primer primer Susanne Klatten, hči ustanovitelja BMW Herberta Quandta. Susanne je po očetu dobila 12,5 odstotka lastniškega deleža v BMW, pojasnjuje BBC. Z drugimi poslovnimi idejami je Susanne 44. najbogatejša oseba na svetu, a o njej je znano zelo malo. Ko se je začela spoznavati z delom na BMW – začela je kot pripravnica na precej nizkem položaju – je uporabljala lažno ime. Moški, s katerim se je poročila, sploh ni vedel kdo je, dokler ni bila zveza med njima že precej trdna.
V Združenih državah Amerike in v Veliki Britaniji so bogati osrednji del javnega življenja. Warren Buffett sklicuje novinarske konference, Bill Gates potuje po svetu. Vsako ameriško mesto ima muzej, zdravstveno-raziskovalni center ali univerzo poimenovano po lokalnemu bogatašu. Nemčija pač ne.
Bogastvo je pred očmi javnosti skrito tudi zaradi skromnosti, ki je v Nemčiji pomembna vrednota. To ni država, navaja BBC, v kateri bi bilo za mlade sprejemljivo, da svoje milijone kažejo z drvenjem v dragih avtomobilih. Kljub temu pa številke kažejo, da je bogastvo v Nemčiji najbolj neenakomerno razporejeno. Medtem ko ima 1 odstotek bogatih v povprečju en milijon evrov po osebi, kar četrtina odraslih Nemcev nima nobenega premoženja ali pa je celo zadolžena.
