Navidezni paradoks, ki smo ga lahko videli na igrišču, je, da so predstavniki drugorazrednikov, marginalcev in pavperizirancev prikazali manjšo »slo po ubijanju« kot njihovi domnevno bolj polnoriti prvokategorniški nasprotniki. Kajti nedeljsko popoldne v Stožicah je bilo popoldne razbitih nosov in drugih površinskih poškodb kože Olimpijinih igralcev. Pri Chelseajevih igralcih smo prav tako lahko videli nekaj izrazito brutalnih startov. Na primer tistega nad Bobanom Jovićem, ko se je neki njegov londonski vrstnik vanj zapodil od zadaj, kot da bi mu kdo pred tekmo rekel, da je prišel na območje, kjer zakoni, ki veljajo pri njem doma, ne veljajo in se lahko sprosti, kot da je na človeškem safariju. Krvniško grobo.
A prav dotični, torej Jović, ki smo ga po dolgem času spet lahko videli igrati, tako kot je to počel nekoč, je po tekmi izjavil nemara največjo resnico. Da njemu in njegovim kolegom manjka samo določen čas in nekaj podobno ostrih tekem, da bi se tega navadili. Kajti tisti razbiti nosovi in prebite ustnice so zgolj izkaz tega, kako mehkejše k igri pristopajo igralci v slovenski ligi. Izkaz tega, kako drugačni so kriteriji za grobost, agresijo, tudi brutalnost. Olimpijini igralci se enostavno niso znali postaviti, ker nimajo izkušenj s takšnimi situacijami. Zato se niso znali zaščititi. Kar je pa tudi že znana zgodba. Ko je Olimpija pred leti igrala uradno tekmo z Liverpoolom, je finski branilec slovenskemu (Handanagiču) malodane iztaknil oko. Podstat tako imenovanih visokih civilizacij in kultur so za naša pojmovanja nepojmljive grobosti.
