Janša je tožbo vložil zaradi zapisa z naslovom Zgodovine se ne dela po nočnih sanjah, ki je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen 25. septembra 2010. Jež je takrat pisal o ustanavljanju Združenja veteranov slovenske osamosvojitve ob 20. obletnici plebiscita in v tekstu med drugim zapisal, da je »smisel še enega združenja 'za zgodovino in za naše zasluge' kajpak vnašanje še večje zmede v to šentflorjansko dolinico«. Po njegovi oceni je šlo pri ustanavljanju veteranskega združenja za to, da si je želel Janša skupaj z Igorjem Bavčarjem in Lojzetom Peterletom pripeti zasluge za plebiscit. »Čeprav ga v času plebiscita pravzaprav nikjer ni bilo. Skrbno smo pregledali tedanje časopisje – in JJ ni skoraj nikjer,« je zapisal Jež in dodal, da imamo o plebiscitu vse razpoložljive podatke in da je vse dokumentirano – »in vendar se zdi, da je vsakomur dovoljen prost dostop v ta državni trezor zgodovine, kjer si lahko vzame, kar mu pač paše«.
S tem je Jež tako močno zbodel Janeza Janšo, da se je ta odločil za tožbo, v kateri je trdil, da ga je avtor razžalil in prizadel njegov ugled. Od Dela je zahteval odškodnino, od sodišča pa pričakoval, da bo Delu naložilo tudi objavo sodbe. A ga je sodišče, kot rečeno, v celoti zavrnilo, v obrazložitvi pa med drugim ocenilo, da je šlo pri članku za politično satiro. Janša kot absolutna javna osebnost bi moral po mnenju sodišča »trpeti večje posege v svojo zasebnost, kar še posebej velja, ko gre za kritiko njegovega političnega delovanja«. In poročanje o njegovem političnem delovanju oziroma izražanje nestrinjanja z njim v tem primeru utemeljuje tudi javni interes, je še ugotovilo sodišče.
