Trajnostni razvoj bolj zapleten in kompleksen kot običajna rast
Javnomnenjska raziskava, ki po naročilu Greenpeace Slovenije zajema reprezentativni vzorec petstotih prebivalcev Slovenije, je bila narejena pred začetkom vrha EU, kjer bodo evropski voditelji razpravljali o podnebno-energetski politiki do leta 2030. Dejan Savić, zastopnik za energetiko Greenpeace v Sloveniji, pravi, da so imele vse zadnje vlade za državo nejasno stališče o podnebno-energetski politiki EU: »Medtem ko je prepričanje javnosti progresivno, ta si namreč želi vlaganj v obnovljive vire energije in vlaganja v energetsko učinkovitost, vlade za to nimajo posluha.« Dr. Kovač dodaja, da čeprav so cilji na papirju nesporno ambiciozni, tako na področju energetske politike kot trajnostnega razvoja, se ti ne uresničujejo niti na evropski ravni, še manj pa v Sloveniji.
Težava je po njegovem mnenju v tem, da je med cilji in dejansko zmožnostjo, da se ukrepi uresničijo, velik razkorak. Kovač pravi, da je mnogo lažje stabilizirati gospodarstvo kot uvesti razvojne spremembe, saj so za uspeh potrebni bolj kompleksni in operativni ukrepi. Prav tako je trajnostni razvoj bolj zapleten in kompleksen razvojni cilj kot običajna rast: »Potrebnih je več sposobnosti strateškega vodenja in prenos posameznih ukrepov na regionalno in lokalno raven. Vse, kar ima pridih zelenega, pa prav tako zahteva visoko stopnjo političnega in partnerskega sodelovanja. Brez koordinacije in razvojnega konsenza, kot je to značilno za Slovenijo, pa tovrstne aktivnosti ne morejo uspeti.« Na evropski ravni je težava v tem, da si Evropa postavlja dobre cilje, a je premalo aktivna pri konkretnem spodbujanju držav, da bi projekte uresničile. K izpolnjevanju ciljev so namreč zavezane države, a na državni ravni se vedno znova izkaže, da je medsebojno povezovanje in koordiniranje tovrstnih ukrepov zapleteno in težavno.
Projekt energetske sanacije stavb miruje že štiri leta
Slovenska odvisnost od zunanjih energetskih virov je kar 71 odstotna, samo za stroške energije iz uvoza porabimo 2, 7 milijarde evrov, zato je nujno, da Slovenija intenzivneje stopi na pot energetskih prihrankov: »Trenutno lahko za zeleno rast največ naredimo s spečim projektom energetske obnove stavb, ki je ključen za oživitev slovenskega gospodarstva. Kljub temu, da gre za najbolj perspektiven projekt in da so zagotovljeni vsi pogoji za zagon, ta stoji že štiri leta, razlog pa je predvsem v šibki sposobnosti koordinacije države na tem področju, ki ni sposobna izpeljati srednjeročnih in dolgoročnih projektov,« je prepričan Kovač. Tako bi moral biti poglavitni cilj Slovenije usmerjen k varčevanju z energijo, česar pa do sedaj ni izkoristila. Šele potem logično sledi preusmeritev k alternativnim virom energije. Vrstni red ukrepanja je bil do sedaj napačen, politika je šla v smer spremembe virov in nato trčila na problem pametne uporabe. Če za primer vzamemo sončno energijo, ki je v Sloveniji precejšen potencial, to pomeni, da pri pridobivanju takšne energije obstaja težava neenakomerne porazdeljenosti energije, in če želi država uporabljati takšen vir, najprej nujno potrebuje pametne uporabnike in rešeno vprašanje varčevanja energetske porabe, razlaga Kovač. Savić korak naprej vidi tudi v tehnološki modernizaciji slovenske industrije, saj ta zmanjša stroške industrije, s tem pa poveča njeno konkurenčnost.
Obnovljivi viri, ki jih premalo izkoriščamo
Slovenija ima dobre možnosti predvsem pri pridobivanju energije iz vodnih elektrarn in sončne energije, najbolj smo omejeni pri pridobivanju vetrne energije. Velik potencial so tudi naši gozdovi, z razvojem lesne verige bi lahko zagnali gospodarsko rast, ustvarili nova delovna mesta, uporabljali lokalne vire in tako pomagali slovenskim regijam, da si opomorejo, pravi Savić. S pridobivanjem čiste energije bi, tako Savić, zmanjšali tudi negativne vplive na okolje: »Velikokrat se ljudje ne zavedajo, da je energija, ki prihaja v njihove domove, sporna in da ti viri ob kurjavi povzročajo onesnaževanje okolja, slabši zrak, posledično pa slabše zdravstveno stanje prebivalstva, hkrati pa podnebne spremembe, ki destabilizirajo okolje.« Savić poudarja, da je prepričanje, da nove okoljske politike pomenijo breme za gospodarstvo, zmotno: »V Sloveniji imamo močno gospodarstvo, ki se še ne dojema kot zeleno — to so na primer podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo toplotnih črpalk, izolacijo stavb, pridelavo bio goriv iz odpada — in se zato ne zaveda, da bo deležno največ koristi, če jih z zastavitvijo skupnih ciljev podpreta vlada in Evropska unija.« Zato je po prepričanju Greenpeace Slovenija pomembno, da naslednja vlada pri zagonu rasti razmišlja tudi o zeleni rasti in podpira zelene politike. Tudi Boštjan Kralj, predstavnik podjetja Lumar, v politiki spodbujanja energetske učinkovitosti vidi dodatno priložnost za domača podjetja, in dodaja, da bi lahko v Sloveniji tako uspeli zagotoviti nova delovna mesta.
Financiranje mora biti trajnostno
Kovač pojasnjuje, da so edina možnost financiranja na tem področju trajnostni viri, tako je nujna uvedba zelene davčne reforme, novi modeli bolj učinkovitega financiranja in prilagojen sistem subvencij. Savić meni, da je najbolj pošten financiranja princip »onesnaževalec plača, tako tisti, ki uporabljajo vire, ki onesnažujejo okolje, hkrati prispevajo k njegovemu reševanju. Tako lahko država s politiko obremenitev usmerja, kaj je konstruktivna poraba virov, tisti, ki to upoštevajo, pa so manj obremenjeni.« Dodaja, da je pomembna pametna politika nadzora nad subvencijami, ki morajo biti ravno tolikšne, da spodbujajo investicije in razvoj, ne pa prevelike: »Pretekle vlade so premalo nadzirale politiko subvencij, zato smo v enem letu dobili več sončnih elektrarn kot kadarkoli dotlej, naslednja vlada pa se je odzvala panično in ustavila investicije, sedaj pa se v tem sektorju že leto in pol ne dogaja nič.« V Greenpeace Slovenija se, zato da ne bi prihajalo do anomalij, zavzemajo tudi, da bi postavljanje sončnih elektrarn ostalo omenjeno na področju kmetijskih površin, saj proizvodnja energije nikoli ne sme stopati v konflikt s proizvodnjo hrane: »Naših streh je dovolj za pridobivanje sončne energije, ki jo potrebujemo,« zaključuje Savić.
