Čez tri leta bo minilo natanko 30 let od srečanja manjših neodvisnih založnikov, glasbenih kritikov, novinarjev in radijskih didžejev v nekem londonskem pubu, kjer so se zbrali s točno določenim namenom: poiskati čim bolj prepoznavno znamko za godbe, ki jih niso mogli popredalčkati v kategorije, kot so jazz, reggae, blues, folk. Rojen je bil nov glasbeni žanr, world music, ki je v ploščarnah hitro dobil svoj razdelek, štiri leta kasneje, leta 1991, pa je že bil kategorija med nagradami grammy. Ičo Vidmar v magisteriju Lokalno in globalno v world music (2008) opozarja, da izraza ne prevajamo, »ker gre za marketinško oznako za različne glasbe sveta«, ki bi s slovenskim prevodom v svetovne glasbe ali glasba/e sveta izgubil »ravno ta neokolonialni in marketinški vidik vloge zahodnega centra in razmerij moči v njem«. Na stališča o psevdoglasbenem izrazu in konstruktu moderne dobe, ki kot zahodni pojem ohranja delitev na zahodno in (ostalo) svetovno popularno glasbo, urednik revije Folk Roots Ian Anderson odgovarja, da vendarle služi izvornemu namenu predstavljanja godb od drugod in spodbujanja kulturnih izmenjav.
Vzporedno s temi polemikami se je Druga godba uveljavljala kot mednarodni glasbeni festival nezahodnih zvezdnikov in glasbenikov ter postala članica evropske mreže festivalov world music EFWMF. Po Vidmarjevem mnenju so se izvirne programske vsebine ožile s posvojitvijo dominantnega diskurza v polju world music. Lahko bi rekli, da se je ulovila v njeno mrežo in se oddaljila od izvornega sporočila samega imena festivala. Izraza »druga godba« se je kot distinkcije od tedanje uradne glasbene kulture in življenja v 80. letih domislil Stane Sušnik. In to legendo je vredno privleči na dan spet danes, ko je za Drugo godbo uspešen letnik. S preoblikovanjem festivalskega koncepta je prisluhnila in se odzvala na spremembe poslušalske kulture, z odprtim, enakovrednim in fluidnim mešanjem muzik in muzikantov z različnih koncev sveta pa je ob različnosti pokazala tudi, kako blizu so si tradicionalne in moderne, »stare« in »mlade« glasbe. Odprla in prečistila je ušesa. Zdaj so na potezi kulturni politiki in odločevalci – da dojamejo, da so trendi minljivi in da je ustvarjalnost težko in skoraj nemogoče ujeti s terminologijo. Paradoks je, da tako kot ni prevedljiv izraz world music, ni prevedljiva niti »druga godba«.
