Če ste povprečen uporabnik tehnologije, ste včeraj koga poklicali po telefonu, poslali kakšno elektronsko pismo in brskali po spletu. Vsi podatki o tem vašem početju bi morali biti nekje shranjeni, in to do dve leti, če bi morda kdaj prišli prav v preiskavi hudih kaznivih dejanj ali terorizma. Tako je določala sporna evropska direktiva iz leta 2006. Včeraj pa jo je sodišče Evropske unije, zadolženo za razlago prava v EU, razveljavilo zaradi čezmernega posega v zasebnost. »Direktiva še posebno resno posega v temeljno pravico do spoštovanja zasebnega življenja in do zaščite zasebnih podatkov,« je zapisalo sodišče s sedežem v Luksemburgu, na katero sta se za presojo obrnili sodišči Avstrije in Irske.
Direktiva, sprejeta leta 2006, je določala, da bi morale članice Evropske unije v nacionalno zakonodajo vnesti določila, ki od telekomunikacijskih družb zahtevajo hranjenje podatkov o spletnem in telefonskem prometu za obdobje najmanj zadnjih šestih mesecev in največ dveh let. Sprejeta je bila po terorističnih napadih leta 2004 v Madridu in leta 2005 v Londonu. Organom pregona naj bi omogočila, da za potrebe odkrivanja, preiskave in pregona hudih kaznivih dejanj in terorizma lahko dostopajo do shranjenih podatkov. Iz njih bi lahko za vsakega uporabnika tehnologije razbrali njegovo mrežo poznanstev, komunikacijo, interese in vse drugo, kar razkriva tudi obisk spletnih strani.
Slovensko ustavno sodišče počakalo na sodišče EU
Vendar je bila direktiva oziroma njeno prenašanje v nacionalne zakonodaje od začetka sporna v več državah članicah. Slovenija je direktivo v pravni red vnesla z zakonom o elektronskih komunikacijah, ki zahteva hranjenje podatkov od osem do štirinajst mesecev, odvisno od njihove narave. Oceno ustavnosti zakona je zahtevala informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ustavno sodišče pa je septembra lani sklenilo, da postopek prekine do odločitve sodišča Evropske unije. Zdaj ko je ta znana, je pričakovati, da se bo ustavno sodišče nanjo naslonilo oziroma da bo zakon v spornih členih padel, saj je glede na razsodbo očitno v nasprotju z vsebino listine EU o temeljnih pravicah. Gre za »zmago za človekove pravice«, so včeraj zapisali v uradu informacijskega pooblaščenca. Upajo, da bo ustavno sodišče glede na poseg v človekove pravice kot nesorazmeren prepoznalo ukrep obvezne hrambe podatkov, pri čemer slovenska zakonodaja še dodatno odstopa od evropske ureditve, ker hramba podatkov velja za potrebe kazenskih postopkov brez omejitev na huda kazniva dejanja, navajajo v uradu.
Proti podobni zakonodaji so pritožbe letele tudi v drugih državah. V Romuniji je takšen zakon leta 2009 razveljavilo ustavno sodišče, zaradi česar jo je tožila evropska komisija. Romunija je leta 2012 nato sprejela nov zakon. Tudi nemško sodišče je zakon po pritožbi, ki jo je vložilo 34.000 državljanov, razveljavilo, a ne zaradi hrambe podatkov, temveč zaradi neustreznih varovalk in premalo omejene definicije primerov, kdaj se do njih sme dostopati. Nacionalne zakonodaje so sploh dvignile na noge tudi civilno družbo, med drugim v Avstriji in na Irskem. Zaradi tega sta se sodišči obeh držav za presojo obrnili na sodišče Evropske unije.
Vrsta pomanjkljivosti
To je po včeraj objavljeni razsodbi zapisalo, da direktiva omogoča ugotavljanje, s kom je naročnik storitve komuniciral, kako, kdaj, od kod in kako pogosto. »Vsi ti podatki skupaj lahko zagotovijo zelo natančne informacije o zasebnem življenju oseb,« je zapisalo sodišče, v takšni obliki pa po njegovem mnenju direktiva ne vsebuje zadostnih omejitev, da bi bili posegi v zasebnost omejeni le na strogo nujne podatke. Sodišče denimo navaja, da direktiva le na splošno govori o »hudih kaznivih dejanjih« in da ne določa, da mora vpogled odobriti sodišče ali drug ustrezen organ. Prav tako ne določa, da morajo biti podatki zbrani na ozemlju EU ter kakšne naj bodo varovalke proti zlorabam.
Dogajanje okoli direktive sicer spominja na polemike, ki glede hranjenja podatkov potekajo tudi v Združenih državah. Vendar primera nista enaka. Tam so razkritja nekdanjega pogodbenega sodelavca Nacionalne varnostne agencije Edwarda Snowdna pokazala, da podatke o komunikacijah prestreza in hrani kar ta tajna služba. Zaradi tega vlada predsednika Baracka Obame razmišlja o spremembah, po katerih bi podatke hranila telekomunikacijska podjetja, organi pregona pa bi imeli dostop ob odobritvi posebnega sodišča. Obama torej predlaga podobno rešitev, kot jo je predvidela včeraj padla direktiva. Zato pa administracija po poročanju New York Timesa od telekomunikacijskih podjetij ne bo zahtevala, da podatke hranijo dlje kot običajno, približno poldrugo leto, saj so ugotovili, da so najbolj koristni podatki tisti, ki so novejšega datuma.
