Slovenskim železnicam (SŽ) maja zapade novih 62 milijonov evrov posojila, ki so ga leta 2004 pri Evropski družbi za financiranje nakupa železniških vozil (Eurofima) najele za nakup Siemensovih elektromotornih vlakov. Denarja za vračilo na SŽ nimajo. V družbi, ki jo vodi Dušan Mes, zato preigravajo več drugih možnosti. Ena od njih je tudi odprodaja 121 milijonov evrov vredne terjatve do države, ki jo je ta priznala leta 2011.
Za zdaj so v dogovorih med SŽ in Eurofimo, ki je v lasti sedemindvajsetih evropskih železniških prevoznikov (0,2-odstotni delež v njej imajo tudi SŽ), odprti najmanj trije scenariji. Prvi je, da bi družba železnicam zapadla posojila reprogramirala. Še v začetku leta, ko je SŽ zapadel prvi, 18-milijonski obrok posojila pri Eurofimi, tam za to niso želeli slišati. Pogovori o reprogramu tega dela posojila so tako zamrli že jeseni lani. A po nekaterih informacijah naj bi bili zdaj pri Eurofimi bolj naklonjeni dogovoru. Njihova skupna izpostavljenost do SŽ se je namreč že zmanjšala, hkrati pa železnice tekoče poslujejo z dobičkom. Iz poslovanja naj bi ga letos ustvarile okoli 22 milijonov evrov. »Pogovarjamo se, kaj več pa v tem trenutku ne morem komentirati,« je včeraj dejal Mes.
Morebitnega reprograma si najbolj želi tudi država. Ta je namreč porok posojila, najetega pri Eurofimi. V najslabšem primeru ga bo torej morala poravnavati sama, pri čemer za to v proračunu nima rezerviranih sredstev. Država je železnicam priskočila na pomoč že v začetku leta. S trinajstimi milijoni evrov je poplačala večji del prvega dela posojila Eurofime. To nakazilo je utemeljila kot vračilo prvega obroka dobrih 134 milijonov evrov vredne terjatve, ki jo je železnicam v obliki zakona leta 2011 priznal državni zbor. Spomnimo, s to računovodsko operacijo je država takrat rešila železnice pred insolventnostjo.
Prav s to terjatvijo je povezan drugi scenarij, ki ga preigravajo na SŽ. Z njeno prodajo bi namreč zbrali dovolj denarja za poplačilo vseh letošnjih zapadlih obveznosti. Teh je skupaj z dolgom do Eurofime približno sto milijonov evrov, pri čemer preostalih 40 milijonov evrov odpade na banke. A proti prodaji te terjatve govorita vsaj dva argumenta. Najprej dejstvo, da bi jo SŽ skoraj zagotovo morale prodati z diskontom, torej ceneje od njene nominalne vrednosti. Tudi sicer bi bil nakup terjatve posel, v katerem bi jo precej bolje odnesel njen kupec. Ta bi jo prej ali slej v celoti poplačal, z njeno preprodajo in unovčitvijo pa bi ustvaril vsaj nekaj milijonov evrov dobička.
Za zdaj najmanj verjeten je tretji scenarij. Ta predvideva, da bi država še pred zapadlostjo posojil železnicam priskočila na pomoč s hitrim poplačilom dodatnih obveznosti iz naslova storitev javnih gospodarskih služb (JGS) potniškega prometa in vodenja prometa. Teh ministrstvo za finance (MF) uradno še ni priznalo, čeprav so ga na SŽ o tem skušali prepričati že jeseni lani. Glavni argument železnic je, da z opravljanjem teh dejavnosti, ki jih naroča država, ustvarjajo izgubo. »Odločiti se bomo morali, katere storitve bomo še izvajali, na katerih progah bomo vozili potnike in v kolikšnem obsegu. Sredstva, ki jih dobivamo od države, ne zadoščajo za pokritje stroškov teh storitev,« je že pred časom poudaril Mes. Očitno so mu precej bolj kot na ministrstvu za finance pripravljeni prisluhniti na ministrstvu za infrastrukturo in prostor, ki ga vodi Samo Omerzel. Tam »si bodo prizadevali, da bodo obveznosti iz naslova JGS tudi v prihodnje poravnane v roku in potrebni višini«. Vsota vseh dolgov SŽ – brez upoštevanja terjatve do države – znaša 330 milijonov evrov.
