Suzi Kvas

Varne hiše na skrivnih lokacijah in materinski domovi so v zadnjih letih ponudili pomoč in varno zavetje številnim ženskam, ki so zbrale pogum in se same ali z otroki umaknile nasilju. V varnih hišah pa ženske ne iščejo pomoči samo zaradi nasilnih partnerjev. Prihajajo tudi zaradi nasilnih otrok ali vnukov. Za takšne je materinski dan, ki ga danes praznujemo, že zdavnaj izgubil svoj pravi namen in jim povzroča samo še dodatno bolečino. O razvijanju novih programov in o tem, kaj bi lahko država s tesnejšim sodelovanjem različnih ustanov še naredila na področju preprečevanja nasilja v družini, smo se pogovarjali s Suzi Kvas, direktorico celjskega javnega zavoda za socialnovarstvene dejavnosti Socio in predsednico društva regionalna varna hiša Celje, ki je v Celju razvila socialnovarstvene programe, kot so varna hiša, materinski dom, zavetišče za brezdomce ter programe za socialno integracijo ranljivih skupin, za projektno pisarno Celje, zdravo mesto, regijsko medgeneracijsko središče in med drugim za terensko delo z odvisniki od prepovedanih drog. Programi se financirajo s pomočjo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, lokalnih skupnosti, evropske komisije, razpisov in donatorjev, nikoli pa ne mimo transakcijskega računa s pobiranjem prostovoljnih prispevkov od vrat do vrat.

Res je. Za otroke je najhuje, ker pridejo v varno hišo ali v materinski dom zaradi nevzdržnih razmer, v katerih se je znašla njihova mama, in so v bistvu dvakrat žrtve. Najprej trpijo zaradi nasilja v družini, nato pa zato, ker morajo zapustiti svoje domače okolje, kjer imajo prijatelje, sošolce, sorodnike. Če sami niso doživljali hujše oblike nasilja, na začetku obsojajo mamo in to je za vse zelo hudo. Kljub temu se moramo zavedati, da tudi takrat, ko samo opazujejo prepire med starši, doživljajo nasilje, ki pušča hude posledice. Fantje z leti vse bolj postajajo podobni očetu, hčerke pa mami. Njihova življenjska zgodba postaja vse bolj podobna zgodbi njihovih staršev. Zdi se jim, da bodo v življenju lahko preživeli samo, če bodo tudi sami nasilni ali pa če se bodo vživeli v vlogo žrtve. Seveda so tudi izjeme, vendar žal zelo redke.

Na področju zaščite otrok, ki so žrtve nasilja, moramo v Sloveniji še veliko narediti. Vsem dobro poznan primer iz Škofje Loke, ko sta država in ministrstvo odločila, da mora center za socialno delo staršem vrniti otroke, je skrb zbujajoč in bo zagotovo slabo vplival na delo vseh drugih centrov po državi. Centri za socialno delo se res izjemno redko odločijo, da staršem odvzamejo otroke, ker pač po naši zakonodaji potrebujejo goro dokazov, kar je včasih zelo težko. Bojim se, da se bodo zdaj za takšne ukrepe še težje odločali. Gre za zelo boleče postopke, vendar bi tukaj morali biti neusmiljeni. Tako kot v večini evropskih držav bi morali tudi pri nas ukrepati takoj, ko se razkrije, da je otrok žrtev nasilja, ne pa da pustimo, da leta minevajo, otroci pa padajo v vedno globlje brezno. Takih primerov je namreč na žalost precej.

Otroci se pogosto postavijo na očetovo stran. Ne glede na to, kakšen je, še vedno je njihov oče in ga imajo radi. Kadar so v varni hiši ali v materinskem domu, zlasti fantje zelo pogrešajo lik moškega. Želeli smo jim pomagati z moškimi prostovoljci, ki bi jih občasno peljali na sprehod, šli z njimi igrat nogomet in se z njimi družili. Žal ni bilo dovolj prostovoljcev, zato ideja ni zaživela. Seveda pa otrokom, če so v stiski, zagotavljamo pomoč. Tako kot z ženskami imajo naše socialne delavke posebne programe dela tudi z otroki. Kadar so težave prevelike in jim same niso kos, priskočijo na pomoč naši zunanji sodelavci psihiatri, psihologi, pedopsihiatri in drugi.

V zadnjih letih smo se tesneje povezali s centri za socialno delo in policijo, tako da smo s sodelovanjem zadovoljni. Kot predsednica sekcije za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije pri Socialni zbornici Slovenije velikokrat slišim pripombe na račun sodišč in tožilstva ter pobude, da je potrebna sprememba predvsem v sodstvu. Seveda so razlike med sodniki in tožilci, vendar se še vedno dogaja, da imajo do žensk neprimeren odnos. Nekajkrat smo že dali pobudo za skupna izobraževanja, na katerih bi jim imeli priložnost povedati, kje vidimo pomanjkljivosti in kaj nas moti, vendar nikoli nimajo časa. Škoda, kajti tudi mi bi radi slišali, kakšen je njihov pogled na naše programe in kako bi lahko s skupnimi močmi naredili več na področju preprečevanja nasilja v družini. Večkrat se je denimo zgodilo, da sodnik ni dovolil, da bi bila naša spremljevalka kot zagovornica skupaj z žensko na obravnavi, čeprav ji to zakonodaja dopušča. Kot sekcija smo na ministrstvo za pravosodje poslali prošnjo, naj vendarle opozorijo sodnike in tožilce, da morajo našim sodelavkam dovoliti opravljati njihovo delo. Odziv je bil takojšen in v prihodnje želimo s temi službami doreči, kako bomo skupaj pomagali žrtvi. Samo na tak način bo žrtev dobila celovito pomoč. Marsikatera se bo veliko prej odločila oditi iz nasilnega odnosa, če bo začutila, da vse pristojne službe delujemo enotno in urgentno.

Zakon ni prispeval k učinkoviti celostni obravnavi nasilja v družini, katere temeljni cilj je zagotovitev dolgoročne varnosti. Pomembno je, da država sprejme nasilje kot družbeni in ne kot individualni problem posameznika in da povzročitelj nasilja prevzame odgovornost za svoje ravnanje, se vključi v ustrezno strokovno pomoč in sprejme sankcijo za svoje kaznivo ravnanje. Seveda pa je treba na sistemski ravni še izboljšati povezovanje vseh organizacij, ki se ukvarjamo z obravnavo nasilja.

Seveda. Nujno jih potrebujemo. Skupaj s predstavniki z ministrstva smo bili že pred leti na Škotskem, kjer smo lahko spoznali njihov sistem družinskih sodišč, ki je zares dober. Ko pride žrtev na sodišče, imajo zanjo urejeno posebno sobo z ločenim vhodom, tako da nima nobenega stika z nasilnežem. S pomočjo video naprav se pogovor z žrtvijo neposredno iz te sobe predvaja v sodni dvorani. Tako žrtev ne vidi nasilneža in ta ne more nad njo izvajati psihičnega pritiska. Boleče zgodbe otrokom ni treba večkrat ponavljati tako kot pri nas. Kar otrok pove, se posname v prisotnosti strokovnjakov in to služi kot dokaz. Takšen sistem, ki omogoča veliko hitrejše postopke, bi morali uvesti tudi pri nas. Ne bi zahteval veliko denarja. Potrebni bi bili samo volja, nekaj sob na sodišču in sprememba zakonodaje. Rada bi pohvalila oddelek za družinske zadeve na celjskem sodišču, na katerem je delalo deset odličnih sodnic, s katerimi smo zelo dobro sodelovali. Priskočile so na pomoč, tudi kadar smo se sami znašli v težavah in nismo vedeli, kako naj ukrepamo. Pred dnevi sem neuradno slišala, da so oddelek ukinili. Kakšna škoda!

Na žalost je takšnih žensk vedno več. Dogaja se, da pridejo k nam za nekaj tednov, potem pa se vrnejo k partnerju, ker si ne znajo predstavljati, kako bodo potem, ko bo minilo leto dni, odšle na svoje. Strah jih je, kje bodo dobile stanovanje, kako se bodo preživljale. Še vedno sem globoko prepričana, da je bolje, da nimaš ničesar, kot da te vsak dan nekdo pretepa, ponižuje, ustrahuje. To ni življenje. Danes obstaja veliko ustanov, na katere se lahko obrnejo po pomoč, zato se mi ne zdi prav, da se vračajo tja, kjer ne bo nikoli bolje, kvečjemu slabše. Če že ne zaradi sebe, bi se nasilju morale izogniti zaradi otrok. Želimo razviti nove programe, s katerimi bi uporabnicam po nekaj mesecih življenja v varni hiši ali materinskem domu lahko ponudili službo in streho nad glavo. Seveda bi potrebovali pomoč države, kajti socialni podjetnik, ki zaposli ranljive skupine, ne more sam pokriti vseh stroškov. Takšni programi so se v nekaterih evropskih državah dobro uveljavili. Želim si, da bi tudi pri nas zaživeli in žrtvam ponudili dostojno življenje.