Četrta Krimska vojna

Karl Marx, ipad ali Samsung

Simferopolis je 6. marca živel običajno življenje pokrajinske prestolnice v času velikih političnih prevratov. Na glavnem trgu pred parlamentom je nekaj sto ljudi mahalo z zastavami, visoko dvigovalo transparente in pelo patriotske pesmi. Na različnih koncih polotoka je te dni to vsakdanji prizor, vendar je v četrtek kazal znake nekoliko višje stopnje organiziranosti. Ljudje so prišli praznovat poseben dogodek in so čakali na izid glasovanja v parlamentu.

»Naj Krim ostane del Ukrajine z večjo stopnjo samostojnosti ali naj se priključi Ruski federaciji kot samostojna republika?« je bilo vprašanje, ki so ga parlamentarci zastavili sami sebi. Nanj so po kratki razpravi tudi odgovorili. Parlament se je odločil, da Krim sodi v Rusijo in da bo čez deset dni referendum, na katerem bodo volilci odgovorili na isto vprašanje. Odločitev je takoj stopila v veljavo, ukrajinske vojake, ki so ostali v vojašnicah, so razglasili za okupacijske sile. Za začetek brez konsekvenc. Ruski in ukrajinski vojaki zelo pazijo, da nabitega orožja ne usmerjajo drug v drugega.

Dilem skorajda ni moglo biti. Parlament so stražili kozaki v fantazijskih uniformah, ki so takoj skočili na skupino deklet, ki so hotele z razgaljenimi prsmi protestirati proti okupaciji. Svoboda izražanja pred političnimi institucijami je omejena na mahanje z ruskimi zastavami, spodbudnimi transparenti in oblačenjem v vojaška oblačila preteklih stoletij. Mestna geografija je zgovorna. Parlament avtonomne pokrajine Krim je na Leninovem trgu, do katerega vodi Bulevar Karla Marxa, okrog pa so Gogoljeva, Puškinova in ulica Rose Luxemburg. V Ulici Rose Luxemburg je dan prej skupina moških v paravojaških uniformah pregnala odposlanca Združenih narodov, ki je na polotok prišel kot opazovalec. Na hitro so ga peljali na letališče in poslali domov.

Parlament je s sklepom o priključitvi Krima Ruski federaciji dal vedeti, da namerava status polotoka uskladiti s politično geografijo njegove prestolnice. Rezultat je bil 78 proti 0, osem parlamentarcev se je vzdržalo. Parlament šteje 100 članov, 14 se jih je izgubilo. Oblastem, ki ne skrivajo, da je vključitev v Rusko federacijo njihov načrt, je veliko do tega, da dobijo potrditev na referendumu. Računica je preprosta. Ker je šestdeset odstotkov prebivalstva ruskega in ker so vedno volili za ruske kandidate, nacionalističnih oblasti v Kijevu pa jih je strah, bo večina glasovala za in Krim se bo vrnil v Rusijo.

Vendar je nepravično Krim razumeti kot kraj, kjer ljudje ne počnejo drugega kot mahajo z ruskimi ali ukrajinskimi zastavami. Res je večina Rusov, vendar niso čisto vsi navdušeni nad političnimi avanturami. Med glasovanjem v parlamentu je najbolj vneta polemika na Leninovem trgu tekla med dvema bleščečima trgovinama. V eni je uradni trgovec podjetja Apple, v drugi zastopnik Samsunga. Odločitev med androidom in sistemom osx je za meščane vsaj toliko intimna in dramatična kot odločitev na referendumu. In morda tudi vsaj toliko komplicirana. Prebivalci Krima niso figure, izrezane iz kartona, njihove dileme pa so starejše od mobilnih telefonov in računalniških tablic. Nihče ne hodi po cesti brez telefona v roki, poseben šport pa je med hojo brati z ipada. To daje več statusa kot zastava.

Trolejbus, ruska vojska, peklenski angeli in kozaki

Rusi ne marajo, če stvari zbežijo iz ustaljenih tirnic. Med prestolnico Krima Simferopolom in Jalto so potegnili linijo trolejbusa. Na sedemdesetih kilometrih vozi električni avtobus, ki ne more zaviti niti levo niti desno. Oblast sovjetov in socializem sta na Krim pripeljala elektrifikacijo, trolejbus pa je njen hiter, učinkovit in zanesljiv spomenik. V deželi, ki ima rada velike spomenike iz rdečega granita in z mrkimi pogledi, je optimističen zelen kirim trolejbusi, kot mu rečejo Tatari, nekaj posebnega. Vozi po najdaljši električni avtobusni progi na svetu in je velika znamenitost. Šofer govori samo rusko, na svoji premočrtni poti pa mora te dni sklepati kompromise.

Pred Jalto njegovo pot preseka cestna barikada, na kateri ruski kozaki s kučmami na glavah in v pisanih uniformah pregledujejo promet. Od nekod so privlekli star vojaški vezistični tovornjak z antenami, čez cesto so postavili nekaj betonskih blokov, nanje pa nabili ruske zastave. Od daleč so videti nekoliko strašljivi, od blizu pa so simpatični, nekoliko okajeni moški s slabimi zobmi, nenevarni. Vendar se na improviziranih paravojaških blokih dobrodušnost hitro rada spremeni v kaj drugega. V rokah z veseljem držijo biče, s katerimi brskajo po prtljažnikih.

»Referendum,« je rekel čokat kozak v paradni jahalni uniformi s kučmo z rdečim vrhom in zlatim križem, potem ko je ugotovil, da je vse v najlepšem redu. »Krim, referendum.«

Pogled, ki je pospremil izjavo, je zahteval nedvoumen odgovor, da ja, seveda, v teh okoliščinah je referendum zelo dobra ideja.

»Enega smo imeli že leta 1991,« mi je v Simferopolu pred tankom, ki so ga postavili kot spomenik osvoboditeljem, rekla gospa Katarina Petrovna. Takrat se je Gorbačov spomnil, da bi se državljani Sovjetske zveze z inštrumentom neposredne demokracije odločili, ali hočejo ostati del imperija ali živeti zunaj njega. »Na vseh koncih, od Latvije do Uzbekistana in Tadžikistana, so kot zajci bežali stran od Moskve. In kaj imajo zdaj? Na Krimu je skoraj devetdeset odstotkov volilcev glasovalo za Sovjetsko zvezo.«

Zagotavljajo, da nihče ni goljufal, ker ni bilo nobene potrebe. Skoraj tri četrt prebivalstva je nominalno ruskega, vsi pa govorijo rusko in skoraj nobenega drugega krščanskega jezika.

»Jaz sem Rusinja,« je rekla. »Celo življenje sem bila Rusinja. Celo življenje sem živela v Rusiji. Krim je vedno bil v Rusiji. Dobro smo živeli. Bolje kot v Ukrajini.«

Če pride do referenduma, bo zanimivo gledati, kaj se je spremenilo v dveh desetletjih. Politične spremembe zadnjih tednov so povzročile veliko nelagodja. Na Krimu so gledali iste slike iz Kijeva kot vsi drugi, vendar so na njih videli druge reči.

»Kijev, nacisti!« je sklenil kozak z očitnimi ambicijami po uradnem statusu. Zaenkrat pa je samo pripadnik ruske milice, ki zaustavlja promet in si da veliko opraviti s pregledovanjem podvozij zaustavljenih vozil.

Splačalo se je prikimati, čeprav je položaj v Kijevu nekoliko bolj zapleten, politične identitete ljudi na oblasti pa kompleksne. Vendar kozaki niso ljudje, ki stojijo ob cesti zato, da bi se pogovarjali. Biče imajo v rokah zato, da se ljudje z njimi strinjajo. Če to ne bi pomagalo, sta bila na robu cestišča parkirana dva črna harley davidsona ruskega motorističnega ganga sivih ali črnih volkov. Oni so prvi prišli iz Rusije ponudit bratsko pomoč sonarodnjakom v težavah. Oni so se tudi prvi spomnili zabarikadirati cesto, ki s Krima pelje proti osrednji Ukrajini. Na harleyjih se vozijo po Krimu, kot da so končno našli smisel življenja. Nekaj kilometrov prej je po cesti v nasprotni smeri vozil oklepni transporter, ki so mu vojaške oznake prebarvali s temno zeleno barvo, na radijsko anteno pa privezali veliko rusko zastavo. Ruska vojska, peklenski angeli in kozaki. Ta projekt ima veliko prihodnost.

Jaltski nesporazum

Jalta je obetala, da bo ubranila sloves letoviščnega mesta ruskih carjev, Antona Čehova in mesta, kjer so Franklin Roosevelt, Josip Stalin in Winston Churchill na začetku leta 1945 razdelili Evropo na vzhod in zahod. Vsak je prišel tja s svojim zemljevidom, odšli pa so z zemljevidom, ki ga je narisal Stalin. Na njem je bila cela vzhodna Evropa razen Jugoslavije pod upravo Sovjetske zveze. Zdaj pa je Krim zadnji košček zemlje v Evropi, kjer Stalinov zemljevid še velja. Tukaj se vse začne in konča. Leta 1917 je ruska aristokracija prišla do Sevastopola in s parniki zbežala v Istanbul in naprej v emigracijo. To je bil zadnji konec Ruskega (cesarskega) imperija. Nedaleč stran od Jalte pa je vasica Foros s počitniškimi hišicami, kamor so leta 1991 sovjetski generali zaprli Mihaila Gorbačova, ko so proti njemu neuspešno poskušali izvesti državni udar in ohraniti Sovjetsko zvezo v enem kosu. In kakor se zgodovina rada pokaže v svoji najbolj smešni luči, se Stalinovi nasledniki okrog Krima sedaj zavzemajo za avtonomijo in samoodločbo narodov z isto vnemo, s katero je on v delavski paradiž s tanki potegnil Madžare, njegovi nasledniki pa Češkoslovaško.

Jalta je kot Portorož pred začetkom sezone. Pod stopnicami Vorontsove palače, kjer je leta 1945 nekaj dni živel Churchill, še vedno spi beli kamniti lev in se ne pusti motiti valovom Črnega morja, ki butajo ob kamnite pomole Leninove obale. Tako je ime sprehajališču, ki vodi od v neotajkunskem slogu v hotel predelane Vorontsove palače, mimo vile Sofije, bronastega kipa Antona Čehova na klopci do Leninovega spomenika tri kilometre stran.

»Alme,« mi je odgovorila mlada ženska na obali, ki sem jo vprašal, kako ji je ime.

»Si Ukrajinka?«

Pogledala me je s hudomušnim nasmehom.

»Hm.«

Vse mi je bilo jasno.

»Torej Rusinja.«

Nasmeh je postal bolj širok.

»Moja mama je Poljakinja. Pavla Andrejevna.«

»Aha. Torej si Poljakinja?«

»Oče je pol Tatar, pol Rus.«

»In kaj si potem ti?«

Prekrižala je roke.

»Jaz sem z Jalte. Najbrž sem Ukrajinka, ne?«

»Kaj si misliš o tem, kar se dogaja?«

»Nič. Bolje je tako.«

Prvi človek, s katerim sem govoril, se je pisal Novak in je trdil, da je Čeh. Njegova mama je bila Ukrajinka, delal pa je na ruski bencinski črpalki Lukoila.

Neka druga gospa v Simferopolu je o sebi govorila v četrtinah. »Četrt Ukrajinka, četrt Rusinja, četrt Nemka, četrt Gruzinka.«

To govorico sem že slišal. Na Krimu še nisem bil, bil pa sem v Trstu in Novi Gorici. Tam govorijo v četrtinah in polovicah. Malo popraskaš italijanskega nacionalista in spodaj zaslišiš, »si, la nonna era Slovena del Carso«. V Novi Gorici pa najbolj goreč slovenski domoljub predstavi mamo, ki je iz Črne gore, neki sorodniki z italijaniziranim priimkom pa živijo v Doberdobu in ne govorijo slovensko. Krim je mejno območje medsebojne penetracije v vseh pomenih besede. Iskati čistokrvnega Rusa ali Ukrajinca je brezupno početje. Na polotoku živi osemdeset narodnostnih skupin. Identiteta je v teh krajih politična odločitev. Lahko si več reči hkrati in se odločaš za tisto, kar ti povzroči najmanj težav. Na mejah so ljudje pragmatični. Zelo dobro vedo, česa nočejo. Krim pa je meja svetov.

Velja za ljudi. Velja pa tudi za tanke. Na avtocesti, ki pelje iz Simferopolisa proti Kijevu, so ozek jezik zemlje, ki polotok povezuje s kontinentom, na tej strani zagradili s standardnimi ruskimi osemkolesnimi oklepnimi transporterji BTR-80. Videti jih je tudi pred ukrajinskimi vojašnicami, pred oporiščem ukrajinske mornarice v Sevastopolu in na cestah, ki peljejo proti severu in vzhodu. Med njimi je pred tatarskim mestom Bahčisaraj stal tudi vsaj eden, ki je bil močno podoben modelu BTR-82A, ki jih je ruska vojska dobila šele pred kratkim in ima v kupoli zelo spodoben top. Oklepnik je elegantno orožje. Še posebej pobarvan v temnozeleno – kar je sedaj moda na Krimu – daje vtis športnega vozila. To bi človek imel. Vendar je običajno opremljen z oznakami vojske, ki ga uporablja, in ga civilisti ne smejo voziti po cestah. Na Krimu pa ruski oklepniki nimajo nobenih oznak. O tem, da so ruski, ni nobenih dilem, saj preprečujejo, da bi isti modeli transporterjev na ukrajinski strani s kontinenta prišli na polotok. Vendar so ukrajinski oklepniki na vseh ravnih površinah polepljeni z oznakami ukrajinske vojske in ukrajinske države. Vojaki, ki na Krimu vozijo transporterje, pa tudi na uniformah nimajo nobenih oznak in ne govorijo.

»Kdo si?« sem vprašal enega pri letališču v Sevastopolu.

Tišina.

»Si Rus?«

Jaz sem govoril slovensko. On pa nič. Kot da nismo bratski narodi. Samo nekoliko si je popravil črno smučarsko podkapo, v kateri je bil videti kot bančni ropar.

»Kje si dobil tank? Si ga kupil v supermarketu Metro? Jaz bi ga tudi imel. Koliko hočeš zanj?«

Krim je posejan z velikimi trgovskimi centri, kjer je mogoče kupiti vse, kar ti pade na pamet. Tankov in padalskih uniform ruske vojske brez oznak pa nimajo. Ti so prišli ali iz Rusije ali iz ruskih oporišč na otoku. Vojska, ki ima na Krimu vojaška oporišča, črnomorsko mornarico, tovornjake, uniforme ruske vojske, njene čelade in puške, njene oklepne transporterje in govori rusko, je lahko samo ruska vojska. Vendar vlaga veliko napora v nenadno krizo identitete. Kot bi Rusi izumili živo kopensko izvedbo Obamovih robotskih letal, ki jih nihče ne vidi in ne sliši. Obnašajo se, kot da vedo zelo natančno, kaj morajo delati, ne vedo pa prav natančno, kaj so. Z nekaj hitrimi kozmetičnimi potezami bi lahko postali vojska Ruske federacije, oborožena sila neodvisne krimske republike ali paravojaška formacija plačancev. Lahko bi tudi skrivnostno izginili, kot so se pojavili. Česa tako čudnega ti kraji niso videli od časov otomanskega imperija naprej.

Rusi so dejansko zavzeli ves Krim, vendar se obnašajo, kot da jim je nerodno izvesti pošteno invazijo in potrebujejo politični alibi.

Na Leninovi obali Jalte so ga gradili v šotoru pod dvajset metrov visokim kipom Lenina iz rdečega granita. Tam so vpisovali prostovoljce in zbirali podpise za pridružitev Krima Rusiji.

»Upreti se moramo fašističnemu režimu v Kijevu in poiskati svojo svobodo,« je govoril moški z mikrofonom v roki. Kakšnih petsto ljudi mu je pritrjevalo in mahalo z zastavami. Lenin je z visokega položaja gledal pod noge. Desno od njega je bil še višji rumen in rdeč dvojni lok McDonald'sove restavracije. Nekoliko naprej je bila velika betonska vikinška ladja, na kateri je japonska restavracija. Na betonski klopci sta dva starejša moška s prižgano uro igrala šah, tretji pa je gledal.

»Krim je Rusija,« je kričal moški z mikrofonom.

Morda je res tako. V kratkem bo morda še bolj res. Ampak lahko bi bil tudi karkoli drugega.