»Občutek imam, da želi sklad iz bivših štipendistov izsiliti denar, pa če je to upravičeno ali ne. Z grožnjami z izvršbo in tožbami nas poskušajo prestrašiti, da bi denar vrnili. In na tak način naj bi spodbujali vračanje svojih štipendistov v Slovenijo in skrbeli za razvoj znanosti?! Mislim, da jo uničujejo,« je prepričan S. D., ki je ogorčen zaradi po njegovem »nerazumnega izsiljevanja« Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije.
Ob študiju zaradi preskromne štipendije tudi delal
S. D. je leta 2002 na razpisu dobil štipendijo za doktorski študij na univerzi Oxford (na področju računalniške lingvistike). Kljub temu da je po pravilih te ugledne univerze doktoriral redno in da službe kljub doktoratu v Sloveniji ni dobil, mu sklad grozi s tožbo za povrnitev celotne revalorizirane štipendije, kar skupaj z zakonitimi obrestmi znaša okoli 17.000 evrov. S. D. poudarja, da ni edina žrtev »brezsrčne birokracije, ki ne razume ali noče razumeti specifik doktorskega študija«.
Za štipendijo, ki naj bi krila njegove življenjske stroške ob študiju (šolnino mu je štipendirala univerza v Oxfordu), je kandidiral leta 2002. Štipendijo je dobil za tri leta doktorskega študija, a le za 75 odstotkov življenjskih stroškov (za toliko je kandidiral, odgovarjajo na skladu). Za stroške bi sicer po mnenju univerze v celoti potreboval 8000 funtov, po mnenju sklada pa 3640 funtov. S. D. je prek svojega mentorja takoj ob začetku študija sklad opozoril, da s štipendijo, ki je pokrivala le tretjino stroškov, doktorata ne bo mogel zagovarjati v treh letih, saj se bo moral ob študiju zaposliti kot asistent, kar je tudi storil. Sklad temu takrat ni nasprotoval. S pogodbo se je S. D. med drugim zavezal, da bo izpolnjeval pogoje za nadaljevanje študija, o vsaki spremembi obvestil javni sklad in se po doktoratu v Sloveniji zaposlil vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Do spora je prišlo pri vseh treh točkah.
Javni sklad je marca 2010 našega sogovornika pozval, naj jim nemudoma pošlje potrdilo, da je doktoriral, kajti iz njegovega dopisa so razbrali, da so mu septembra 2009 na Oxfordu nalogo odobrili. Hkrati so ga pozvali, naj jim pošlje potrdilo delodajalca o zaposlitvi ali pa potrdilo, da se je vpisal v evidenco aktivnih iskalcev zaposlitve. Začelo se je mučno večletno dopisovanje.
Pojasnila bob ob steno
S. D. jih je najprej obvestil, da jim zahtevanih potrdil ne more poslati. Potrdila slovenskega delodajalca zato ne, ker dela v Sloveniji še ni našel, čeprav stike s slovenskimi raziskovalci in podjetji že navezuje. Potrdila, da se je prijavil na zavod za zaposlovanje, pa zato ne, ker se je med iskanjem dela začasno zaposlil kot postdoktorski raziskovalec na univerzi Oxford, saj si je moral zaslužiti manjkajoča sredstva za študij. Zagotovil pa jim je, da se namerava vrniti v Slovenijo, in jih zaprosil za pomoč pri nostrifikaciji doktorata in iskanju primerne zaposlitve. S sklada so mu odgovorili, da to ni v njihovi pristojnosti, in ga pozvali, naj takoj povrne revalorizirano štipendijo (dobrih 14.000 evrov).
S. D. jim je odgovoril, da lahko izvirnik uradnega potrdila o doktoratu dobi šele po uradni podelitvi diplome oktobra 2010; pred podelitvijo je namreč moral odplačati kredit svojemu kolidžu. Izvirnik tega potrdila, jih je še opozoril, pa je tako ali tako šele pogoj, da lahko začne postopek priznavanja izobrazbe v Sloveniji, ta pa je pogoj, da v Sloveniji dobi zaposlitev.
Na skladu so vztrajali pri svojem (birokratskem) prav. V pogodbi o štipendiranju, so ga poučili, nikjer ne piše, da mora imeti za zaposlitev v Sloveniji nostrificiran doktorat, sploh pa da bi moral študij končati že v študijskem letu 2004/2005. Njegovi argumenti, da so mu na Oxfordu podaljšali rok za oddajo doktorske naloge do septembra 2009, jih niso omajali v zahtevah. Nasprotno, pomenili so jim kronski dokaz, da jih o spremembah ni promptno obveščal, kot je to zahtevala pogodba. Sicer pa bi štipendijsko razmerje lahko zaradi upravičenih razlogov mirovalo le do konca študijskega leta 2007/2008, so dodali, kar pomeni, da je s tem, ko je doktorat obranil šele septembra 2009, kršil pogodbena določila. Se pravi, četudi bi imel eno leto status aktivnega iskalca zaposlitve, bi moral povrniti štipendijo, saj študija ni končal v zakonitem roku.
Za doktorje znanosti ni razpisov
V oči bode tudi to, da mu sklad ni nikoli razložil, zakaj naj bi bilo tako pomembno, da bi študij zaključil že leta 2005, in kakšno škodo naj bi S. D. pravzaprav povzročil skladu in slovenskim davkoplačevalcem glede na to, da zanj v Sloveniji ni bilo zaposlitve ne takrat in ne danes. Dodajmo, da so mu tudi na zavodu za zaposlovanje pojasnili, da za doktorje znanosti ni razpisov in da se mora z delodajalci dogovarjati sam.
S. D. se ni dal. V nadaljevanju dopisovanja je skladu tudi z mentorjevo pomočjo dokazoval, da je študijske obveznosti opravil v predpisanem roku, saj doktorski študij ne poteka tako kot dodiplomski. Po štirih letih so namreč na Oxfordu v skladu s svojim pravilnikom, ki eksplicitno ne določa trajanja študijskega programa, ugotovili, da doktorske raziskave S. D. potekajo dovolj uspešno, in mu študij podaljšali za tri leta (na Oxfordu kandidati v povprečju doktorirajo v 6,5 leta). Prav tako jim je poslal številna dokazila, da službo v Sloveniji res aktivno išče, tudi zahtevano potrdilo o prijavi na zavod, a je pač ne najde.
Vse je bilo bob ob steno. Štipendijo je dobil za triletni program, se je glasil odgovor sklada, torej bi ga moral v treh letih tudi končati. Pogodbo pa je kršil tudi zato, ker jih za podaljšanje študija ni zaprosil. Akti univerze Oxford pač ne morejo urejati štipendijskega razmerja, so pribili, tega ureja pogodba o štipendiranju. Pingpong se je nato nadaljeval vse do lanske jeseni, ko je javni sklad s sklepom o izvršbi zahteval vračilo 16.605 evrov. Zdaj je na potezi sodišče, S. D. pa si je medtem našel službo na Švedskem.
Sklad: poiščemo ugodno rešitev…
Na skladu so prepričani, da ravnajo zakonito in prav. Študentje, poudarjajo, morajo opraviti svoje študijske obveznosti v skladu z zavezami v pogodbi in »z znanjem, ki ga osvojijo, prispevati k boljšim razvojnim potencialom Slovenije«. Pojasnjujejo, da so pogodbe o štipendijah za študij v tujini, ki jih podeljujejo od leta 2002, le v začetku vsebovale določilo, da lahko štipendista, ki je opravil študij v roku in je doma vsaj eno leto aktivno iskal zaposlitev, oprostijo vračila štipendije. (Tako določilo je vsebovala tudi pogodba S. D.). Toda takšna možnost je bila le opcijska, so poudarili, sklad se je zanjo lahko odločil ali pa tudi ne. Kasneje so to možnost ukinili. Štipendist, ki se ne vrne v Slovenijo ali se zaposli v tujini, mora torej štipendijo vrniti.
In kaj ukrenejo, če se štipendist vrne v Slovenijo, pa ne najde in ne najde primerne službe? Tega nam niso pojasnili. Dodali so le, da se v okviru pravil trudijo »poiskati kar najbolj ugodne rešitve za vse«. Kako se bo zgodba končala, ta hip še ni jasno. Trenutno poteka 10 sodnih postopkov za vračilo štipendije, nepravnomočno je bilo o vrnitvi celotne štipendije odločeno v enem – v prid sklada.
