Po prvostopenjski obsodbi trojice, Ivana Črnkoviča, Toneta Krkoviča in Janeza Janše, je na slovenskem in finskem sodišču prišlo do dveh odločitev, ki lahko posredno vplivata na odločitev ljubljanskega višjega sodišča. Senat višjih sodnikov bo, kot je znano, o zadevi Patria zasedal 19. marca.
Čeprav odločitev višjega sodišča, da so srbski in slovenski dokazi v zadevi Balkanski bojevnik zakoniti, ni neposredno povezana s sojenjem trojici, je potrdila prakso o majhnih možnostih izpodbijanja dokazov. To je slaba vest za obrambo vpletenih v domnevno podkupovalno afero Patria, ki je na prvostopenjskem sojenju med drugim neuspešno poskušala izločiti finske dokaze – z argumentom, da daje kazenska zakonodaja osumljencem na severu Evrope manj manevrskega prostora.
Pomembno načelo sorazmernosti
Osumljenci na Finskem denimo nimajo pravice do molka ali laganja v svoj bran kot pri nas, hkrati pa ima policija večjo moč in manj varovalk pri izvajanju hišnih preiskav. Takšno zbiranje dokazov je celo v nasprotju s slovensko ustavo, vendar pa sodna praksa praviloma nima veliko posluha za izpodbijanje dokazov, ki naj v tujini ne bi bili pridobljeni (tudi) v skladu s slovenskimi ustavnimi normami. To ni nič nenavadnega, saj bi bilo v nasprotnem primeru organizirani in gospodarski kriminal, ki segata prek državnih mej, praktično nemogoče uspešno preganjati. Slovenska sodišča tako zavrnejo predvsem dokaze, ki so bili pridobljeni v nasprotju z zakonodajo posamezne države ali pa če zakonodaja v tujini izjemno hudo krši človekove pravice in svoboščine.
Ključno je tako imenovano načelo sorazmernosti, s katerim se vzpostavlja ustrezno ravnovesje med (včasih celo zelo nasprotujočimi si) različnimi pravicami vseh vpletenih. Če gre pri (ne)priznavanju finskih dokazov sorazmernost bolj kot ne v škodo obrambe, pa bi po mnenju Črnkovičevega odvetnika Dejana Markovića prav načelo sorazmernosti lahko oziroma moralo ključno vplivati v primeru prvostopenjske oprostilne sodbe na Finskem. Njegovo razmišljanje gre v smeri, da če ni dovolj dokazov, da je nekdo dajal oziroma ponujal, na drugi strani ne more biti nekdo obsojen, da je prejel oziroma pričakoval. Marković se sicer zaveda, da tudi finska sodba še ni pravnomočna, a hkrati opozarja, da je odločitev v škodo obdolžencev v primeru nejasnosti večji greh.
Na Finskem bodo morda spremenili zakonodajo
Kljub temu oprostilna sodba na Finskem nikakor ne pomeni, da bi morali slovenski višji sodniki nujno razsoditi drugače, kot je razsodilo prvostopenjsko sodišče. Vsako sodišče se namreč odloča po zakonodaji svoje države in na podlagi dokazov v spisu, finska in slovenska zakonodaja pa se delno razlikujeta tudi zato, ker Finska kaznivih dejanj s področja korupcije ni nikoli povsem uskladila s kazenskopravno konvencijo o korupciji Sveta Evrope. To še ne pomeni, da je s finsko zakonodajo kar koli narobe, saj je vsaka država suverena na zakonodajnem področju, vendar pa je finska zakonodaja za zdaj na področju korupcije precej manj rigorozna od slovenske in zakonodaj drugih evropskih držav.
Zanimivo pri tem je, da je konvencijo v svojo zakonodajo vpeljala večina evropskih držav, na Finskem pa jo bodo morda v prihodnje. Jukka Lindstedt, zakonodajni svetovalec na finskem pravosodnem ministrstvu, nam je včeraj namreč pojasnil, da se bo z zakonskim urejanjem področja korupcije že to pomlad najverjetneje ukvarjala posebna delovna skupina.
Skupina za boj proti korupciji pri Svetu Evrope (GRECO) je sicer Finsko že leta 2007 dodatno pozvala, da naj spremeni in zaostri zakonodajo, vendar so na severu Evrope spremembam nasprotovali. Pozneje, leta 2009, so sicer ustanovili posebno skupino, ki je že pripravila nekatere zakonodajne predloge, a so pri usklajevanju pretehtali argumenti, da so smernice konvencije preveč ohlapne. »Skoraj vsi pravni strokovnjaki so tedaj imeli pripombe,« pravi Lindstedt.
Blizu tudi zastaranje
Države, ki so konvencijo s strožjimi merili za korupcijo vpeljale v kazensko zakonodajo, naj bi se po mnenju strokovnjakov iz pravnih vrst soočale s tako imenovanimi indikatornimi sodbami. Zgolj prejem obljube nagrade je namreč težko podkrepiti s trdnimi dokazi, mogoče pa ga je s kupom manjših dokazov, ki v mozaiku potrdijo krivdo. Dokazovanje korupcijskih kaznivih dejanj sicer ni edino, kjer se sodišča opirajo na več manjših dokazov, podobna praksa je tudi pri pregonu organiziranega kriminala.
Stara pravna mantra se sicer glasi, da je bolje pustiti deset krivih na prostosti kot enega po nedolžnem zapreti. A po mnenju prvostopenjskega sodišča in ljubljanske sodnice Barbare Klajnšek te dileme v slovenskem sojenju v zadevi Patria ni bilo: »Časovni okvir je s pomembnimi in ključnimi dogodki, sestanki in drugimi dejanji natančno opredeljen. Natančen kraj ni naveden, vendar to ne vpliva na končno ugotovitev in ni odločilen element za obstoj obravnavanih kaznivih dejanj. Glede načina pa iz opisa dejanj izhaja, da gre za enega izmed načinov komunikacije, bodisi na sestankih oziroma srečanjih bodisi prek elektronskih in SMS-sporočil oziroma telefonskih pogovorov,« je prvostopenjsko obsodbo obrazložila Klajnškova. Po njenem mnenju je sodišče v tej zadevi razpolagalo z obsežno listinsko dokumentacijo, ki daje kronološko natančen in podroben vpogled v dogajanje ter jasno kaže na nezakonito ravnanje v ozadju priprave na izvedbo postopka oddaje naročila za zloglasne oklepnike.
Senat višjega sodišča lahko sodbo potrdi, razsodi drugače ali pa zadevo vrne na prvostopenjsko sodišče. V tem primeru bi pred pravnomočno sodbo primer precej verjetno zastaral, saj bo afera Patria kazenskopravno aktualna le še do jeseni 2015. Zastaranje zadeve pa bi lahko imelo predvsem za Janšo različne politične posledice. Sumi, da naj bi se želel okoristiti pri nakupu finskih oklepnikov, ne bi potihnili, kar bi stranki SDS pod njegovim vodstvom v prihodnje predstavljalo velike težave pri sklepanju zavezništev na političnem prizorišču. Po drugi strani pa bi lahko prvak največje opozicijske stranke afero Patria – tako kot očitke v primeru trgovine z orožjem – še naprej prikazoval kot zaroto komunističnih sil in jo izkoriščal za mobilizacijo svoje volilne baze.
