Gorše nam je pojasnil, da so prve 3D tiskalnike iznašli že v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Šele leta 2004 pa je nek profesor z ameriške univerze sestavil svoj domači 3D tiskalnik in ga zaščitil z »open« licenco – to pomeni, da takšen tip tiskalnika nihče ne sme patentirati kot svojega. Omenjeni projekt je poimenoval »REP« oziroma »self replicated project«. Namen tiskalnika je bil torej samo-reproduciranje, saj je tiskal komponente sebi enakega tiskalnika.

Od takrat dalje se je tovrstna tehnologija eksplozivno razširila. Vsak lahko iz javno dostopnih podatkov sestavi svoj tiskalnik, nato pa spletno bazo posodobi s svojimi posodobitvami. »In tega nihče ne sme patentirati, prav po zaslugi profesorja, ki je prvega zaščitil s open source licenco,« dodaja Gorše.

Istih načel se držijo tudi v podjetju, kjer deluje Gorše. »Ko enkrat sestaviš tovrsten tiskalnik, si lahko praktično ustvariš poljubno število novih tiskalnikov. Na spletu obstaja na milijone podobnih različic. Mi konkretno smo sestavili model Mandel 90 in ga z lastim znanjem nadgradili – boljše hlajenje, boljše napajanje, itd.«

Pred časom se je denimo v Združenih državah Amerike razplamtela vneta razprava na temo pištol, ki so si jih nekateri natisnili kar doma. Pojavilo se je vprašanje, ali lahko domače 3D tiskalnike ukinejo. To seveda ni bilo mogoče, ravno zato, ker patent ne obstaja, vse komponente pa so praktično na voljo v vsaki bolje založeni trgovini.

Tiskalnik, s katerim upravlja Gorše, lahko ustvari objekte premera 20 krat 20 centimetrov. Poleg osnovnih izboljšav komponent so ga v podjetju opremili še z možnostjo brezžične povezave Wi-Fi, vgradili pa so tudi kamero za oddaljeno spremljanje poteka tiskanja.

3D tiskalnik lahko ustvarja objekte iz različnih materialov. Na voljo je denimo PLA, ki na prvi pogled deluje kot plastika, vendar je biološko razgradljiv, saj je zgrajen na osnovi koruznega škroba in sladkornega trsa. Druga uporabna snov je ABS, ki je bolj odporna plastika, iz katere so denimo zgrajene lego kocke in gradbene čelade. Potem je tu najlon, uporabi se lahko tudi kompozit lesa.

Vizija, kjer Gorše deluje, ni zgolj sestavljanje 3D tiskalnikov in njihova prodaja. Ubrali so nekoliko drugačno pot - „Naš cilj je razvoj tehnologije in razširjanje znanja o tem. Kako od zametka ideje ustvariti otipljivo stvar. Katere parametre je potrebno upoštevati, kateri materiali so primerni, kako rokovati s programsko opremo.“ Da tovrstna tehnologija ni daleč od stopnje, ko bo vsem omogočala samostojno delo in ustvarjanje lastnih objektov, med drugim priča visoka obiskanost njihovih delavnic. Nudijo namreč skupinske, individualne, pa tudi brezplačne.