Zakaj? Težko se je znebiti občutka, da v prvem planu niso posledice radioaktivnega plina, temveč kdo bo meritve in sanacijo plačal. Da vsi čakajo na uradne meritve, čeravno tudi neuradnim priznavajo vso veljavo in verjetno uradne ne bodo pokazale bistveno lepše slike. In da se je v zgodbo vmešal še nacionalni, pardon, lokalni interes oziroma bojazen, da bo radon s preselitvijo za vedno odnesel šolo in z njo kraju prihodnost. Prosojnost radona tako razblinja podatek, da je slednji za kajenjem drugi največji povzročitelj raka pljuč in da ni »varne« koncentracije, pod katero bi bila verjetnost za pljučnega raka enaka nič. Strokovnjaki res mirijo, da je nevarnost pri povprečnih koncentracijah radona v zgradbah v Sloveniji neznatna in da kratkotrajna izpostavljenost višjim koncentracijam, kot so jih bili deležni črnovrški otroci, ni alarmantna. Dolgoletni kadilec ima 10-odstotno verjetnost, da bo predčasno umrl zaradi pljučnega raka, verjetnost nekadilca, ki je dolgotrajno izpostavljen radonu okrog 1000 Bq/m3, je desetkrat manjša. A pri koncentracijah okrog 10.000 Bq/m3 sta dolgoletni kadilec in dolgoletni porabnik radona že izenačena. Če karikiramo, v učilnici črnovrške šole je bilo, kot bi se otroci igrali v nekdaj zakajenem gostilniškem prostoru oziroma tudi sami enega prižgali. Bi tedaj starši še vozili otroke v šolo in vrtec, pa čeprav bi se to zgodilo enkrat samkrat? Bi bili zaposleni še vedno tiho in ne dvignili glasu za svoje zdravje, bi država res tako težko zagotovila tisoč evrov za dodatne meritve in hitro ukrepanje?
Najbolj tragikomično pri radonu pa je, da je ta v šolah in vrtcih malenkosten problem v primerjavi s tistim, ki ga imajo nekateri doma. V svojih stanovanjih in hišah, pa se tega sploh ne zavedajo. Čeprav v svojih domovih preživimo veliko več časa kot v javnih ustanovah, radona tam – razen nekaterih ozaveščenih stanovalcev samih – nihče ne meri. Nazadnje so sodelavci Inštituta Jožefa Stefana na državne stroške koncentracije v 1400 naključno izbranih zasebnih stanovanjih izmerili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred časom je občina Idrija svojim občanom za nekaj evrov ponudila meritve koncentracij radona po stanovanjih, pa je to priložnost na razočaranje župana izkoristilo bore malo ljudi. In zdaj se je izkazalo, da si z energetsko obnovo in varčnimi okni problem radona še povečujemo. Čas bi bil, da o radonu začnemo razmišljati tudi doma in da ga zapišemo v pravilnike in v zakon o graditvi objektov. Vsaj na najbolj ogroženih območjih Krasa, rudniških mest, Notranjske in Kočevske bi veljajo razmisliti, ali ne bi bilo modro pred gradnjo izmeriti koncentracij radona. Da se ne bi dogajalo, da bi morali tudi v povsem novih zgradbah preračunavati verjetnosti za pljučnega raka. Gradbena stroka namreč pravi, da rešitve ima.
