Vendarle velja poudariti, da je Slovenija ponosna na pozitivno dediščino slovenskega varstva narave, kamor sodi tudi prvo evropsko zavarovanje medveda daljnega leta 1889. Dandanes je tako, kot da ne bi premogli niti bežnega pogleda v prihodnost, hotenja, da bi medved postal eden od adutov slovenskega ekoturizma, pa se le stežka uveljavljajo. Lov na medveda je tako močno zakoreninjen, da medved ni varen pred njim niti zdaj, ko je po slovenski zakonodaji trajno zavarovana vrsta in že desetletje nima več statusa divjadi.
Pristojno ministrstvo za kmetijstvo in okolje pod vplivom lovskega lobija skozi stranska vrata nezakonito uvaja redni lov na ogrožene vrste, ki je sicer v celoti prepovedan. Rjavi medved je po mednarodnih standardih redka in ogrožena vrsta. Najbolj ga ogrožajo uničevanje in krčenje življenjskega prostora ter predvsem lov. Odločitev pristojnega ministra za kmetijstvo in okolje temelji na »oceni številčnosti«, ki jo Zavod za gozdove Slovenije pridobi s povsem neresnim preštevanjem kosmatincev – ob polni luni... Lovci na tej podlagi izvajajo enega najhujših odstrelov rjavega medveda v svetovnem merilu. Iz narave so samo v enem letu izločili več kot četrtino celotne populacije.
Gospod Marijan Likar prav tako ni imel sreče kot novopečeni časopisni in literarni kritik. Prispevka namreč (ne)hote ni razumel in očitno ni dojel njegovega sporočila, čeprav si je s svojim tolmačenjem močno prizadeval izkriviti njegovo sporočilnost. Njegov način kritike ni upravičen niti v primeru, če ga je morda razbesnelo dejstvo, da drugod po svetu človek lahko živi v sožitju z divjimi živalmi, brez nepotrebnega pobijanja. To je, kot je razumeti, z vso ironijo označil – za pravljico(!?). Njegovo sklicevanje na razum pri pobijanju živali pa bi lahko zvenelo kot slaba šala, če ne bi bila tako krvavo resnična.
VIKO LUSKOVEC
