Kolumne in komentarji mladih bi morali vzbujati precejšnjo skrb, namesto tega naletavajo na klasične arogantne nasvete, naj gredo v svet, da imajo uspeh na dlani in da so si krivi sami, če jim ne uspe najti dela. Ob tem se seveda hitro pozabi, da tisti prispevek ni objavljen na nekem hobi blogu in da očitno gre za mlade, ki že tako ali tako sodijo med uspešnejše predstavnike svoje generacije, a kljub temu ne vidijo luči na koncu tunela, ki ne bi bila vlak. O teh stiskah se veliko piše zadnje dni. Tudi s peresi mladine iz tistih krajev, kjer naj bi imela naša mladina polno priložnosti. Obvezno branje, da ne bo potem kar naenkrat šok, ko se zgodi kaj neljubega. Na koncu sem se odločil, da tokrat napišem neko potopisno … kao.
Kot zaveden Slovenec sem Slovenijo vedno rad dajal v nič. Kot Ljubljančan je v resnici v šlo za Ljubljano. Ko sem spoznal vrstnike iz tujine, sem jih vedno začudeno vprašal, kaj jih je pripeljalo v ta konec sveta, kjer se bore malo dogaja? Kot dobri gostje so vedno pohvalili, kako prijetno je pri nas, kako smo prijazni in predvsem, kako lepo naravo imamo. Do odgovorov sem bil vedno skeptičen. Nikdar ne veš, kdaj je pohvala res pohvala in ne zgolj vljudnostna gesta. Vendar kot malce obsesivna oseba, ki je nagnjena k prekomernemu analiziranju vsega, kar je nebistveno, se tekom dolge kariere že priučiš nekih trikov. Že res, da so pohvale lahko vljudnostne geste, je pa izbira reči, ki jih hvalijo, odvisna od njihovega spomina. Pohvalijo lahko zgolj reči, ki so jih opazili. Izkaže se, da zelo redko opazijo bučno nočno življenje v Ljubljani z izjemo Metelkove, še redkeje pa opazijo našo pestro kulturno ponudbo. Deset let trpljenja ob precej mrtvi sceni na slovenskem, s sporadičnimi izbruhi genialnosti v stilu Vie Negative in kakega odbitega petka, ko srečaš vse ljudi, ki jih srečaš vsak petek, a so takrat boljše volje (bojda je boljša glasba), torej ni bilo plod paranoičnih utvar, ampak precej točen opis stanja. Ko človek to spozna, in to v resnici spozna zelo hitro, ga prične vleči v tujino. Pri tem ni bistvena tujina kot neka mitična zelenica, kjer so vse barve bolj pestre, temveč gre za obisk krajev z bolj bogato ponudbo muzejev, gledališč in ja, tudi nočnega življenja.
Berlin je tu absolutni zmagovalec. Preference se sicer razlikujejo in nekaterim je višek užitka preučevanje Nočne straže, medtem ko drugi radi gledajo slike iz svojega najljubšega filma po predlogi Dana Browna. Kot filozof, ki zna priznati megalomanijo megalomanijakom, ne pridem mimo sedenja v starogrškem mestu Milet in prebiranju Hegla, ker ne bi bilo smiselno brati predsokratikov, saj se v tistem trenutku v resnici ne nahajaš na zahodni obali Anatolije, temveč v muzeju sredi Berlina. Tudi druga velika svetovna mesta imajo svoje čare, ki jih zelo radi dokumentiramo prek fotografij na svojih facebook profilih in instagram albumih. Še posebej pri slednjih se hitro zazdi, da so na tujem pašniku barve vedno bolj izrazite kot v sivini Ljubljanske jeseni. Vendar življenje ni instagram. Ljudje niso vedno zgolj veseli in niso vse ulice polne sambe. Če si turist, so kodak trenutki dovolj. Če moraš te ulice prečkati vsak dan, pa postane ključno, kaj se dogaja takrat, ko se z dogajanjem ne hvali nihče?
Osebno zato rad obiskujem tudi manj turistične lokacije. Ne grem sicer do konca, da bi obiskal najbolj nevarne slume velemest, a že majhni ovinki z glavnih ulic v soseske, kjer niso zgolj prodajalne, temveč tam tudi živijo ljudje, razkrivajo precej drugačno zgodbo od turističnega blišča. Včasih niti ni treba tako daleč. Včasih podpopek obišče tebe in tako se zgodi, da zgodaj zvečer sediš sredi glavne železniške postaje v Berlinu in poskušaš jesti kralja hamburgerjev. Poskušaš, ker se ti za hrbtom dere brezdomski transvestit, se praska po obutih nogavicah in po prostoru širi sladek vonj gnitja. Vonj je sicer močan, a to bi še prenesel, če ne bi razumel nemško in slišal, kako si ozmerjan za slovansko gnido, ki je kriva za vse težave, ki pestijo nemškega brezdomca. Delaš se mirnega, ker je kolega čez mizo že povsem živčen in se boji, da bo brezdomec grd pogled zdaj zdaj nadgradil s fizičnim obračunavanjem. Ker kolega ne govori nemško, ga poskušaš pomiriti, da ne bo nič, da se ne tiče nas, a kmalu ugotoviš, da je najbolje kar oditi.
Nekaj podobnih zgodb je bilo tudi v San Franciscu. Mesto napredka, inovativnosti, ameriške politične in družbene progresivnosti ter brezdomcev. Velikega števila brezdomcev. V resnici se jim skoraj ne moreš izogniti. Ponoči mnogi sploh nočejo peš po mestnem središču, ker se bojijo, da jih bo kdo napadel. Čez dan situacija ni bistveno drugačna, je pa bolj svetlo. Poleg brezdomcev pogosto naletiš tudi na odvisnike in berače, ki ti sledijo po sto metrov. Zasačijo te takoj, ko stopiš iz hotela, in jim ni hudo, če nimaš drobiža. Bo tudi stotak dovolj dober. Naletiš na vse stare trike, tudi tisto klasično zgodbo, le kdo je še ni slišal na slovenskih ulicah, da je ravno prišel iz zapora in potrebuje drobiž za trajekt do doma. Ali pa vojnega veterana, ki v vozičku turistom razlaga, kako je preskrbljen zaradi statusa veterana, a bi danes vseeno rad nekaj toplega pojedel. Za konec piko na i doda še nek mladenič. Mirno se sprehaja po ulici. Pred prehodom za pešce pogleda levo in desno ter varno prečka cesto. Nič nenavadnega, če se ne bi ves čas na ves glas drl »AAAAAAAAAA!«. Mimo pride policist, mladeniča vpraša, kaj se dogaja, ta se policistu opraviči in nadaljuje z dretjem. Pač, dan je. Ne gre za kršitev javnega reda in miru. To je svoboda govora. Ena nič za mladeniča.
Spogledaš se s kolegom, tokrat uspešnim nemškim uslužbencem enega od tehnoloških velikanov, ki je del svojega študija namenil tudi slovenščini. Ker je bolj vešč življenja v ZDA, ga vprašaš, če je to normalno? Da toliko agresivnih brezdomcev in ljudi, ki bi kričali v tri dni, še nikjer nisi videl. Kolega mirno odgovori, da je Amerika super, če si »s ta prave strani železniške proge«.
Hitro postane jasno, da vsem ostalim, ko spoznajo, da nimajo pravih priložnosti ali možnosti za napredovanje v življenju, ko ugotovijo, da jih je družba zavrgla in jih poskuša ignorirati, čeprav so dobesedno na vsakem koraku, ostanejo zgolj še male zmage, s katerimi opozarjajo nase in drugim malce pokvarijo dan. Če ne morejo oni gor, zakaj drugi ne bi vsaj za trenutek prišli dol? Konec koncev, kvaliteta življenja je vedno relativna glede na kvaliteto življenja drugih.
Ko postaneš pozoren na fenomen majhnih zmag, jih hitro opažaš povsod, kjer so družbene razlike dosegle tako velik razkorak, da ne omogočajo več prave družbene mobilnosti. Ko se iluzorna obljuba boljše prihodnosti, ki je ljudi gnala naprej, razblini in ko posamezniki pričenjajo slutiti, da so svoji okolici v napoto, da bi najraje videla, ko bi se odselili kdo ve kam, nimajo ničesar več izgubiti. Vse bojazni, če bom storil »to«, potem nekoč »tega« ne bom mogel, izginejo v trenutku, ko izgine upanje v doseg »tega«, s tem pa »to« izgubi še en razlog proti, morda celo zadnjega.
Kljub zaničevalnemu odnosu do Slovenije sem se z obiskov tujih metropol vedno rad vračal v domovino. Vse je bilo svetlejše tu. Hrana je bila bolj okusna, ulice so bile prijetnejše in polne najbolj prijaznih ljudi. Povsod si se počutil varnega in včasih si celo čez noč pustil zaklenjenega ponija zunaj. Sicer si priznal, da v Sloveniji ni vse najboljše, da je država preveč požrešna, a si hkrati moral priznati, da si v zameno nekaj kupil družbo blaginje, ki ni samo poskrbela, da so ljudje preskrbljeni na stara leta in da v mladosti zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe ne prihaja do fizične segregacije na tiste, ki celo življenje šepajo zaradi nezdravljene poškodbe gležnja, in tiste z že tretjo operacijo kolena, ki svoje otroke čez vikend še vedno lahko učijo igrati košarko. Družba blaginje je prav tako ohranjala vizijo družbene mobilnosti in upanje, da bi s trdim delom lahko uspel, ter da slaba volja do drugih ni upravičena, saj s svojim delom in prispevanjem deleža skupni blaginji neprestano dokazujejo, da jim je mar za tiste z manj sreče – da smo vsi v istem čolnu in da kot družba plovemo ali potonemo skupaj.
No, pred hišami že nekaj časa rastejo zidovi z varnostnimi kamerami, za družbo blaginje zmanjkuje sredstev, breme bi najraje razporedili »enakomerno«, tako da bi tisti z največ prispevali ravno tolikšno vsoto evrov kot tisti z najmanj, čeprav je pri zadnjih to pogosto skoraj vse. O odnosu do manjšin in priseljencev raje niti ne bi začel, mlade pa tudi vedno pogosteje preganjamo stran. Živijo male zmage, nisem vas pogrešal.
