Mi, naši, moštvo, organizatorji: naši fantje so junaki, polbogovi z nadnaravnimi sposobnostmi, so kleni domači fantje, dihajo kot eden, igrajo za vso Slovenijo, za vsakogar med nami. Na igrišču dobesedno letijo, ker imamo nebeške skakalce, neustrašne borce, nezmotljive strelce. Smo favoriti v senci, nikogar ne podcenjujemo, še manj se koga bojimo. Reprezentanca je slehernemu čast, ponos, vrhunec športne poti. Pa ne samo to, smo tudi prvaki v organizaciji, ki je najboljša na svetu, najuspešnejša med vsemi prvenstvi do zdaj, odseva našo slovansko in slovensko gostoljubnost, našo nemško natančnost, balkanski smisel za improvizacijo. Smo najboljši organizatorji, ker znamo, zmoremo, hočemo. Obenem pa nam ni para po gostoljubnosti, srce nosimo na dlani, govoriti znamo različne jezike, smo prijazni, ustrežljivi.
Oni, nasprotniki, sodniki: oni so velesila, ki bo danes padla, ali pa košarkarski palček, ki je premagljiv. So le skupina posameznikov in ne moštvo ali pa zvezdniška zasedba brez primere, a so tudi sovražniki, ki naše tepejo, odrivajo, provocirajo. Oni so tudi nezasluženi zmagovalci in zasluženo poraženi, po možnosti potolčeni do tal. Z njimi imamo odličen medsebojni rezultat ali pa bilanco, ki je za nas spodbuda, da jih premagamo – zdaj ali nikoli, v usodni bitki, tekmi za anale in prestiž, v dvoboju vseh dvobojev, obračunu stoletja in podobno. Sodniki pa so tisti, ki pogledajo stran, ko ne bi smeli, ali dosodijo kaj, kar vidijo le oni – vedno našim v škodo. So bodisi brez znanja ali pa perfidno navijajo za nasprotnike, ker je Slovenija majhna in nagaja velesilam. Sodniki so tudi možje v sivem (in podobnih barvah), ki imajo črne duše in katerih piščalke onemijo. Sebe tiščijo v ospredje in nam ne pustijo zmagati.
Zmaga je za nas vedno zaslužena, trdo prigarana, a tudi pomembna, usodna, (ne)pričakovana. Zanjo so vsi dali vse na igrišču, zmagali so za Slovenijo, za ves narod, za košarkarske privržence, za sijajno občinstvo, ki vedno nosi od zmage do zmage. Zmaga je sad trdih priprav, garanja in odrekanja ter obenem plod kolektivne igre, kjer ni pomemben posameznik, ampak naše moštvo, celota, ki nam jo vsi zavidajo. Zmaga je tudi plačilo za vse, ki so navijali, je zadovoljstvo za vso Slovenijo, je dokaz naše volje, talenta. Zmage nas spravijo v ekstazo, v narodno histerijo, ker so zgodovinske, težko pričakovane. Z njimi dokazujemo, da je naše mesto v evropski družini, da smo narod športnikov, da nas je dva milijona neustrašnih, pridnih, nadarjenih. Zmaga nikdar ni le športen rezultat, je vedno nekaj več za vse nas in vsakogar posebej.
Tu bi zdaj moral pisati še o porazu kot bratu dvojčku sleherne zmage. A to prepuščamo tistim, ki bodo poraženi, ker smo mi iz drugačnega testa in imamo zmagovalnega duha, zmagovalno miselnost in kar je še tega. Zato za konec samo spomin na svinčene čase, ko smo se smejali pokojnemu Ježku, doajenu slovenskega humorja. V enem od prispevkov je v vlogi moža, ki spremlja tekmo na malem zaslonu. Žena ga vpraša: »Kako je bilo?« Ježek je nedvoumen: »Mami, zmagali smo!« Po naslednji tekmi sledi enako vprašanje, odgovor pa: »Mami, zgubili so!«
Septembra bomo zmagovali in bodo izgubljali, kajne?
