Zaposleni v UKC Ljubljana so nas opozorili, da so nekateri predstojniki, ki so hkrati zelo cenjeni strokovnjaki, zaradi predavanj, raznih gostovanj v tujini in drugih obveznosti zunaj matične ustanove zelo pogosto odsotni. Kot je pokazalo naše poizvedovanje, pa v bolnišnici nimajo ravno dobrega pregleda nad tem, kdo med vodilnimi na oddelkih pogosto manjka in zakaj.
Odsotni tudi po 80 dni in več
Kot smo že poročali, so zaposleni v UKC Ljubljana pred časom izpostavili 27-dnevno lansko odsotnost zaradi predavanj predstojnika Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja Kirurške klinike prof. dr. Boruta Geršaka, ki pa kljub 62 dnem skupne odsotnosti niti ni posebej izstopal. Kar pet predstojnikov oziroma vodilnih z oddelkov UKC Ljubljana je bilo lani namreč odsotnih po 80 dni in več: asist. dr. Nataša Kos z Inštituta za medicinsko rehabilitacijo, prim. dr. Boris Sedmak s Kliničnega oddelka za urologijo, izr. prof. dr. Adolf Lukanovič z Ginekološke klinike, prof. dr. Bojana Žvan s Kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo ter izr. prof. dr. Vesna Novak Jankovič s Kliničnega oddelka za anestezijo in intenzivno terapijo operativnih strok. A med njimi so tudi zdravniki, ki so bili le redko službeno odsotni, nekateri pa so bili tudi bolni. V UKC Ljubljana pa odsotnosti zaposlenih očitno spremljajo skrajno neurejeno, saj nam tudi po več kot tednu dni niso posredovali podatkov o lanskih desetih najdaljših odsotnostih predstojnikov zaradi dopusta, izobraževanja, udeležb na predavanjih, službenih poti in strokovnih srečanj. Dobili smo le številke, iz katerih ni mogoče razbrati, kdo je bil odsoten zaradi bolezni in kdo zaradi drugih obveznosti.
Nič nenavadnega se jim ne zdi, da nimajo posebej zapisanih bolniških odsotnosti, ki so pri nekaterih vplivale na to, da so se znašli na spisku. Preprosto so nam pojasnili, da poslani podatki »ne kažejo dejanskega dela posameznih strokovnjakov, tudi interpretacija po letih pa utegne biti vprašljiva«. Ob tem so poudarili še, da njihovi strokovnjaki za namene raziskav, publikacij, predavanj, sestankov in truda za razne donacije bolnišnici delajo tudi zunaj delovnega časa, kar »ni nikjer vidno oziroma šteto«, velikokrat pa opravljajo tudi neplačane nadure.
Nad pretirano odsotnost s spodbudami
Pa dolge odsotnosti v kombinaciji s pomanjkanjem pregleda nad njimi res niso stvar, ki bi ovirala delo v zdravstvu? Nekdanji minister za zdravje in član strokovnega odbora za vlaganje v zdravstvo pri evropski komisiji Dorijan Marušič meni, da problem odsotnosti zaposlenih v bolnišnicah izvira v preživeti nacionalni regulativi in omejenem ali celo neavtonomnem menedžmentu v zdravstvu.
»Problem pretirane in pasivne odsotnosti bi najučinkoviteje odpravili s spodbudami za večjo aktivno prisotnost. Prvi pogoj pa je preusmeritev iz strukturnega v procesni sistem, od časovnih k storitvenim standardom, z obveznim spremljanjem kakovosti in varnosti,« je poudaril. Tako ne bi štelo le, koliko časa je predstojnik oziroma zdravnik v bolnišnici, ampak predvsem, kaj v tem času opravi. Pri tem bi se lahko po njegovem naslonili na standarde storitev v specialistični ambulantni in bolnišnični dejavnosti, ki že obstajajo. Resda so v delu zastareli, kljub temu pa so lahko osnova za spremembe, h katerim bi morala kot plačnik storitev pristopiti zdravstvena blagajna (Za-vod za zdravstveno zavarovanje Slovenije).
Prav tako pa je po mnenju Dorijana Marušiča še vedno smiselna tudi ideja svobodnega zdravnika, ki velja za eno od možnih rešitev za večjo učinkovitost zdravstva. A ne zaradi zmanjševanja odsotnosti zdravnikov. »Zdravniki specialisti prek modela svobodnega zdravnika stremijo predvsem k večji avtonomiji, motivaciji, ambicioznosti, mobilnosti in inovativnosti,« ugotavlja. Z uvedbo tega modela bi bilo vredno morda poskusiti tudi v Sloveniji, razmišlja Marušič, ki dopušča še druge pristope.
»Če nimajo zanesljivih evidenc, je to katastrofalno«
Generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) Samo Fakin se z Marušičevimi idejami v temelju strinja, a po njegovem na zavodu v sedanjih razmerah kaj dosti ne morejo storiti: »Za to nismo pristojni. Če pa v UKC Ljubljana nimajo zanesljivih evidenc o odsotnosti, je to milo rečeno katastrofalno. Menedžment v bolnišnicah se s procesi dela bistveno premalo ukvarja. Če nimaš dobrih podatkov, tudi ne moreš dobro načrtovati, koliko kadra in denarja kje potrebuješ. V osnovnem zdravstvu je popolnoma jasno, da na dan v ambulanto pride na desetine bolnikov in mora biti zato zdravnik v ambulanti. V bolnišnici, kjer je zdravnikov več, pa težje nadzorujejo, koliko jih je zares v službi. Večja kot je bolnišnica, večji je lahko kaos. «
Fakin pa ni tako kritičen do večje odsotnosti tistih predstojnikov, ki so vrhunski strokovnjaki: »Za posameznike, ki so hkrati vrhunski strokovnjaki in zato veliko v tujini, bi se morali v pogodbi dogovoriti, koliko imajo operativnih in vodstvenih obveznosti v svoji ustanovi. Ti ljudje v bolnišnico prinašajo znanje, a bo treba v povprečju odsotnost pri zdravnikih vseeno omejiti. Na njihovo delo je namreč vezan preostali kader, na primer medicinske sestre. Pomembno pa je tudi, da imajo na oddelku, če je predstojnik veliko odsoten, organizacijskega vodjo. Ni treba, da so predstojniki vse v eni osebi.« Ključni problem pa je po Fakinovem mnenju predvsem učinkovitost, torej koliko kdo naredi v delovnem času. »V minulih letih pa se je pokazalo, da so razlike med posameznimi bolnišničnimi oddelki in tudi zdravniki tudi po dvakratne.«
