Ameriškega vojaka Bradleyja Manninga je vojaška sodnica v Marylandu včeraj spoznala za krivega v vseh razen dveh od 21 točk obtožnice, med drugim zaradi vohunjenja, ni pa ga obsodila za najbolj odmevno od vseh obtožb. Sodnica Denise Lind se po osmih tednih sojenja namreč ni odločila, da je kriv nudenja pomoči sovražniku s tem, ko je v javnost prek spletne strani Wikileaks spravil 250.000 zaupnih diplomatskih depeš zunanjega ministrstva, skoraj pol milijona poročil z bojišč Iraka in Afganistana, dokumente o zapornikih v Guantanamu ter posnetek napada z ameriškega vojaškega helikopterja v Bagdadu, ki je terjal več kot deset življenj civilistov.
Obsodba pomeni, da ga lahko čaka do 140 let zapora, ocene pa se vendarle vrtijo med 20 in 25 leti. Če bi ga spoznali za krivega nudenja pomoči sovražniku, kar se je po mnenju tožilstva oziroma pravnih zastopnikov ameriške vlade zgodilo s tem, da je Al Kaida zaradi njegovih dejanj dobila dostop do zaupnih dokumentov, bi mu grozila dosmrtna ječa brez možnosti pomilostitve. Takšne obsodbe zaradi objave dokumentov v ZDA ni bilo od časa državljanske vojne pred poldrugim stoletjem. Po mnenju zagovornikov Manninga in nekaterih nevladnih organizacij bi obsodba za to dejanje pomenila grožnjo nadzoru oblasti v prihodnje, saj bi lahko nosila posledice za vsako osebo, ki bi medijem posredovala zaupne dokumente vojaške narave.
Danes začetek razprave o kazni
Manning sam je trdil, da je podatke v javnost posredoval, ker ga je vznemirilo dogajanje, ki so ga razkrivali, in si je zato želel, da bi o tem stekla javna razprava, da pa ni imel namena škodovati Združenim državam. Razprava o zaporni kazni, ki ga čaka, se bo začela že danes.
Manning je bil obsojen tudi v sedmih točkah obtožnice, ki so ga bremenile kraje in računalniških prevar. Pred tem je februarja že priznal krivdo po desetih točkah obtožnice, med drugim nezakonitega posedovanja zaupnih podatkov in posredovanje dokumentov Wikileaksu, potem ko ga pri nekaterih največjih ameriških časnikih niso jemali resno, čeprav so nekateri naknadno sodelovali z Wikileaksom pri objavi dokumentov. Objava dokumentov je spletno stran in njenega šefa Juliana Assangea izstrelila v središče globalnega zanimanja. Assange je medtem našel zatočišče na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu pred izročitvijo Švedski, kjer ga iščejo zaradi obtožb, povezanih s spolnimi delikti. Assange trdi, da bi ga Švedska izročila ZDA, kjer ga iščejo zaradi objave Manningovih dokumentov.
Nepričakovani žvižgač
Bradley Manning je osrednja oseba največjega uhajanja zaupnih informacij v javnost v ameriški zgodovini. Na videz zadržan 25-letni vojak iz Oklahome je nepričakovani žvižgač, tako očitno drugačen od Assangea. V vojsko se je prijavil leta 2007 in s težavo končal osnovno usposabljanje. Leta 2009 so ga poslali v Irak, kjer je imel, za mnoge presenetljivo, dostop do številnih zaupnih podatkov ameriške vojske in diplomacije. V začetku leta 2010 je Wikileaksu posredoval dnevnike o operacijah v Afganistanu in Iraku ter nato še druge dokumente, med drugim diplomatske depeše, kar je povzročilo globalno medijsko zgodbo o zakulisnem dogajanju v ameriški in vseh drugih svetovnih diplomacijah, tudi v Sloveniji. Aretirali so ga marca istega leta in ga pod strogim nadzorom straže zaprli v samico, kjer je bil 23 ur na dan, uradno zaradi bojazni, da bi storil samomor, kar je sprožilo javne polemike.
Pred oporiščem Fort Meade se je pred razglasitvijo razsodbe zbralo nekaj deset Manningovih zagovornikov, ki so poudarjali argumente obrambe, da je želel obvestiti širšo javnost predvsem o zanj spornih dejanjih ameriške vojske pa tudi v zakulisju in da ni imel zlih namenov, ki mu jih je pripisovalo tožilstvo. Najhujši očitek tožilstva je bil, da je izdajalec in da je pomagal terorističnim skupinam, ki so z objavo zaupne dokumentacije dobile vpogled v informacije, do katerih sicer nikoli ne bi mogli priti, in so lahko temu prilagodile svoje delovanje. V bran Manningu je med drugim stopil Daniel Ellsberg, ki je v 70. letih v javnost spravil zaupne ocene ameriške vojske o slabih obetih v vietnamski vojni, ki so bili v nasprotju z javno izraženimi optimističnimi zagotovili oblasti. Tudi Ellsbergu so sodili, a ga oprostili zaradi napak med preiskavo.
