»Zavedam se, da je primer zbudil močna čustva in da odločitev porote zbuja še močnejša. Vendar smo država zakonov in porota je povedala svoje,« se je Obama pred bližajočo se petdeseto obletnico zgodovinskega nagovora Martina Luthra Kinga lahkotno izgovoril na pravosodni sistem in pozval k mirnim odzivom na odločitev porote, katere življenjepis se (brez omenjanja imen) bere kot scenarij za pogrošno TV-limonado. Simptomatično je, da je prav Obama pred dobrim letom dni, ko je uboj 17-letnega Trayvona razburil (temnopolto) Ameriko, vehementno dejal, da bi bil njegov sin, če bi ga imel, prav takšen kot nesrečni najstnik, ki ga je za življenjsko grožnjo spoznal George Zimmerman.
Seveda se spuščamo na spolzek teren komentiranja zgolj na osnovi časopisnih poročil, spodbujenih s protesti, ki so zajeli več ameriških mest in dajo vedeti, da smo priče podobni prikriti rasni diskriminaciji, kakršna se je pokazala tudi ob oprostitvi policistov zaradi pretepanja temnopoltega Rodneyja Kinga in posledičnih nemirov leta 1992. Tisto, kar bode v oči, je zatrjevanje, da porota praktično ni imela druge izbire, kot da Zimmermana oprosti, saj specifična floridska zakonodaja dopušča uporabo smrtonosne sile ne le v primeru, če je človek dejansko ogrožen, ampak tudi, če se le počuti ogroženega. In Zimmermanovim odvetnikom je v nasprotju s tožilci uspelo dokazati, da se je ogroženega počutil njihov klient in ne najstniški Trayvon, ki je v lanski februarski noči zgolj skočil v trgovino po ledeni čaj in sladkarije ter obležal mrtev, ker se je šel neki oboroženi tip pred njim brez kakršne koli oznake ali uniforme lokalnega šerifa.
Posebej simptomatično je, da je Zimmerman kot nekakšna vaška straža vzel pravico v svoje roke, potem ko je o domnevnem nepridipravu obvestil policijo in je ta zagotovila, da so na kraj dogodka poslali patruljo, ki je tja prispela v dveh minutah, a za nič krivega Trayvona prepozno. Kot že za marsikatero drugo žrtev prenapetežev, ki jemljejo pravico v svoje roke in jim ne nazadnje pri tem pomagajo še pravosodni organi. Eden takšnih incidentov se je, denimo, zgodil leta 2009 deveterici ameriških muslimanov, med njimi trem otrokom, pred poletom z washingtonskega letališča proti Orlandu, ker je eden od potnikov slišal, da se pogovarjajo, kje je najvarneje sedeti v letalu, in so zaradi tega končali v rokah FBI. Čeprav nihče uradno ne priznava, da so potniki, ki jih na splošno prepoznavamo kot muslimane, na letalih deležni posebne pozornosti preostalih, je to v zadnjih dobrih desetih letih postalo dejstvo. Vse uradne policijske statistike po svetu pa hkrati zanikajo, da so manjšine deležne posebne obravnave, saj se to vedno povezuje z njihovo domnevno večjo nagnjenostjo h kriminalnim dejanjem, pa naj gre za nebelce v ZDA, Rome v Evropi ali zgolj viole v Ljubljani.
Ker prek velike luže k nam zdaj že pljuska vsa nesnaga, za katero smo v povojni Evropi mislili, da smo se je očistili – od rasizma do socialnega razslojevanja in pravice le za tiste, ki si jo lahko kupijo – verjetno ni daleč čas, ko jo bodo tudi na evropskih ulicah delili samozvani šerifi. Zametek vaških straž se je v Sloveniji že pojavil ob nekaterih incidentih z Romi. Ker jih ne jemljemo kot osebe, ampak kot problem. In predvsem zato, ker oblast rasizma ne razume več kot problem, ampak kot osebni nesporazum. In vzgaja zimmermane, čeprav bi imela otroke, kakršen je (bil) Trayvon.
