Zvokovno in inštrumentalno se Uršula Ramoveš in glasbeniki, zbrani pod imenom Fantje z Jazbecove grape, umeščajo tam nekje na (z)godbena križišča šansona, ljudskih pesmi, bluesa, kabareta in rocka. Zagovarjajo punkovski in sakralen odnos do sveta. Hlevsko in velemestno mentaliteto, v katero se lahko zatečejo svobodne duše od Škofje Loke do New Yorka, neartikulirani vaški norci in samonikli jezikavi artisti, kot sta Lou Reed in Tom Waits.
To je prečudna (z)godbena mešanica iz talilnega lonca, kjer se kuhajo množična, ljudska in šolana kultura. Fantje in dekle ne špilajo nič drugega kot avantgardo. Natančnejši ne moremo biti.
Uršula Ramoveš poje zares, do zadnje sape, poje brez kičastih okraskov in studijskih poživil. Dobro ve, kaj poje, saj poje poezijo svojega moža Janeza Ramoveša, ki tudi sam piše s podobno sladostrastnimi manirami. Piše do zadnjega diha, črke in naglasa, koplje tja dol vse do neznanih virov svojega doživljanja. Kar pesnik zapiše, je sam ugledal, doživel ali zaslutil in šele potem presejal skozi izkustvo svoje Poljanske doline, preden je bohotno podobje izraslo v narečno govorico pesmi. »Dohetim te, ti si zmjeri tam. Ke spet bo mlada nuč, bom pogljedu gor pred lun – pa tebe prepoznov.«
Nič ni presenetljivega v tem, da Ramoveševa poezija na prvi posluh močno začudi, ali v tem, da nikoli ne moremo docela zapopasti njene skrivnosti. Ali ni v tem čar umetnosti? Kaj je skrivnost drugega kot tisto bivajoče, ki ni doumljivo niti samo sebi? Ki se ponekod preveša v grozo ali sublimno lepoto, ob kateri nas zmrazi do kosti. Ali kot pravi pesem Hladna zimska molitu: »Neskončnost. Ana sama neskončnost. Pa druga neskončnost se zravn usjede. Mene ruka. Mmm… Jest se trjesem.«
Talisman je sicer peta plošča Uršule Ramoveš. Začela je s samospevi (Sugar Free Baby, 2000), kmalu se ji je pridružil še kvartet Fantov z Jazbecove grape. Med poslušalce so poslali nenavadno in zelo dobro sprejeto ploščo Na sunčn dan sm se z beciklam pelu (2003). Sledil je album Anglčešejne (2007) s koncertnimi izvedbami in tremi novimi pesmimi.
Da bi ugotovili, kaj nas druži s podeželsko avantgardo, res ni treba imeti v žepu diplome iz etnologije ali antropologije. Če je Ramoveša njegova poezija pogosto ugonabljala, se tokrat podaja na sončno stran duše. Od tam se vrača z dobrim ducatom pesmi, nekatere od njih je med izletom zložil sam, druge našel na oni strani Atlantika in stare celine. »Ankat bo pa vitar spihu wos ta strah, čez požgana pula bom zapiiv na glas; de vsa ta groza j naša bla, de vsa ta mora čjez je šla, čez nas, Lili Marlen…« Uršula in Fantje z Jazbecove grape sledijo pesniku in so srečni prinašalci prečudnih pesmi, ki so jih brusili zadnja tri leta. Priporočamo.
