Vsem nikoli ne moreš biti všeč

Kakršna je na odru, je tudi na drugi strani mize, ko srka jutranjo kavo – sproščena, nasmejana in prijetna. Ljudem je treba neprestano dajati sporočilo, da se je treba imeti rad in da moramo biti pozitivni, pravi. In če smo zadnje tedne lahko v rumenih medijih veliko brali o zasebnem življenju drugih div slovenske glasbene scene, se Godčeva pred tem umika: »Najraje vidim, da se o meni piše v povezavi z glasbo.« Obstaja pa izjema iz zasebnega življenja, o kateri večkrat z veseljem spregovori – družinska psička, škotska mejna ovčarka. »Nadeli smo ji ime Ella in jo malo pojazzali,« se zasmeji. Po odlično sprejetih albumih priredb trenutno še ni sredi ustvarjanja novega albuma, se bo pa v soboto s pesmijo Vse je ljubezen udeležila festivala Melodije morja in sonca, kjer se bo družila z mnogimi glasbenimi kolegi, s katerimi se je spoprijateljila na svoji zavidljivo uspešni glasbeni poti.

Željo sem imela že takrat, saj sem odraščala v družini, kjer se je veliko vrtelo okoli glasbe – poslušali smo vinilne plošče, oče in stric pa sta bila tudi glasbenika. Oče je igral tudi v tujini in nam domov nosil plošče in kasete z glasbo, ki se takrat še ni dobila pri nas. Pela sem tudi v več zborih, lahko pa bi rekla, da mi je bila želja po petju položena v zibelko.

Ko sem odraščala, se je želja po petju stopnjevala, a najprej nisem vedela, na koga naj se obrnem, saj ni bilo veliko izbire. Ko sem bila stara 23 let, sem naredila sprejemne izpite za šolo jazz in solo petja Nade Žgur in se resno podala v glasbo. Nada je v meni prepoznala potencial (v njeni šoli so se kalili tudi Damjana Golavšek, Marta Zore in Dominik Kozarič, op.p.), zatem pa se je vse izredno hitro odvijalo. Bil je tudi splet srečnih naključij, saj so nekaj mesecev kasneje iskali pevko za pesem Tvoja in po Nadinem priporočilu izbrali mene.

Da. Iskanje talentov takrat ni bilo videti tako kot danes. Imela sem težave, nisem vedela, kje naj začnem, zato danes kar podpiram iskanje talentov, kakršno obstaja, a je nanje treba gledati kot na resničnostne oddaje. Z njimi se da danes na veliko bolj enostaven način priti do prepoznavnosti. Me pa moti starost nekaterih deklet in fantov, saj bi sama mejo postavila na 18, ko mladi že vsaj malo vedo, kaj bi radi in v kateri smeri ali zvrsti bi radi ustvarjali. V takih primerih tudi ne gre samo za petje in oder, ampak je v ozadju še mnogo stvari, s katerimi bombardirajo (pre)mlade talente. Ne pa me narobe razumeti – ne bojim se mladih talentov, ravno nasprotno, podpiram jih, a so nekateri res premladi.

Takrat so res bili drugačni časi, ki se jih ne da primerjati z današnjimi. Drugače je bilo tudi še pred desetletjem, ko s(m)o začeli ustvarjati v drugem okolju. Lahko pa bi rekla, da so bili tisti časi celo malo bolj hvaležni. Danes je morda večji poudarek na celotnem paketu z zunanjostjo vred, osredotočenost pa se včasih preusmeri stran od glasbe, ki je bila sicer v preteklosti vedno najpomembnejša.

Sebe sem vedno označevala za pop pevko, nikoli nisem govorila, da sem jazz pevka.

Res je, med njimi tudi velika imena jazza. Moja prva pesem, že omenjena Tvoja, je bila mešanica med jazzom in popom, sem pa prva leta v sodelovanju z Big Bandom RTVS, New Swing Quartetom in drugimi več ali manj prepevala jazz. To je bila sicer zelo dobra osnova za začetek kariere, saj je pri jazzu veliko svobode pri interpretaciji. Meje se pri tej zvrsti glasbe izbriše, lahko bi rekla, da lahko malo »slalomiraš«. Jazz, soul, blues in druge zvrsti se v svetu glasbe lahko brez težav preklapljajo med seboj.

Res je. Ne rečemo zastonj, da glasba ne pozna meja. So pa nekatere zvrsti, v katere se ne bi upala podati, pa čeprav sem dobila vabila – na primer v opero. Vabili so me tudi v narodnozabavno glasbo, ampak me ni nikoli mikalo, da bi se ukvarjala izključno z njo, čeprav z veseljem tu in tam zapojem kakšno narodno.

Vsak je bil poseben na svoj način, je pa bilo sodelovanje z New Swing Quartetom zagotovo eno bolj plodnih v karieri, takrat sem se tudi zelo veliko naučila. Moje glavno orodje so ušesa in navaditi se voziti svojo vokalno linijo poleg še štirih vokalov, kjer ima vsak svojo, je neprecenljivo.

Največji »bum« sem doživela s prvim albumom priredb, mnogi zdaj mislijo, da pojem samo to, a ni res, saj sem pred tem izdala več albumov z odličnimi skladbami. Že prej sem na nastopih prepevala zimzelene pesmi, ki so jih imeli ljudje radi. Predlog je dala založba Dallas, sodelovala pa sem z Janijem Hacetom, ki je zame eden najboljših glasbenikov pri nas. Za dovoljenje smo seveda vprašali vse avtorje izvirnih pesmi, nekatere smo na novo oživili. Za pesem Vsak je sam je avtor izvirnika Dušan Velkavrh dejal, da smo iz pesmi naredili nov hit, kar je zame velika pohvala in se na druge komentarje ne oziram preveč.

Avtorji izvirnih skladb so priredbe sprejeli zelo dobro, še celo bolje kot občinstvo, kar je zanimivo. A sem se naučila, da vsem nikoli ne moreš biti všeč. Razumem, da so nekaterim veliko bolj všeč izvirne pesmi, saj je to vse stvar okusa. Sama s prejšnjimi albumi očitno nisem toliko izstopala kakor s priredbami, z uspehom pa sem postala tudi večja tarča sovražnih komentarjev. Žaljive in nesramne komentarje težko sprejmem, se me tudi globoko dotaknejo, a jih ne razumem. Včasih se sprašujem, kaj človeka privede do objave komentarja, ki meji že na sovraštvo, saj sama ne sovražim nikogar. Izhajam iz tega, da je glasba nekaj lepega, zato pričakujem, da se, tudi če komu pesem ni všeč, vseeno zaveda, da smo delali profesionalno. Vendarle pa je tako, da smo, če nam je uspelo narediti nekaj, kar je všeč večini, tako ali tako že zmagali.

Mogoče bi kdaj morala reči ne, ko sem rekla ja. A je to del življenja, saj nikoli nobena odločitev ni bila usodna. Tudi slabih odločitev ne smemo nikoli pozabiti, saj te ravno te vzgajajo, da jih ne ponavljaš. Sicer pa zelo nerada delam velike načrte za prihodnost, nekaterim stvarem je treba pustiti, da se ali zgodijo ali pa ne.

Največ se o tem govori v sklopu Poletne noči, na kateri obujamo zlate popevke. Takšnega obdobja ne bo nikoli več, saj so bili drugačni pristopi in drugačni časi, ki so neponovljivi. Na ta čas moramo biti ponosni in ga slaviti, s priredbami pa lahko ta čas oživimo in nanj spominjamo. Sicer pa mislim, da je stanje slovenske glasbe trenutno dobro, ne smemo biti pesimistični, saj mislim, da smo imeli v preteklosti že veliko bolj mračna obdobja.