Tako je tudi Obama pred štirimi leti, tedaj še v vlogi senatorja in predsedniškega kandidata, na govor privabil 200.000 Berlinčanov, ki so v njem videli utelešenje spremembe ameriške politike. Da ga je včeraj poslušalo le kakšnih 4000 ljudi, je neprimerljiv podatek, ker je bil dogodek zaprtega tipa. Zato pa so primerljive okoliščine prvega in sedanjega obiska. Obamova kandidatura je obljubljala otoplitev odnosov med ZDA in Evropo, ki se je zgodila, a nikoli zares do pričakovane mere. Novi predsednik je takoj na začetku mandata dobil zaušnico, ko mu stara celina ni naklonila dodatnih vojakov za Afganistan, nato pa je ameriško zunanjo politiko usmeril proti Aziji. Res je končal nepriljubljeno iraško vojno (s tem je začel že Bush), a mnoga prava vsebinska vprašanja so na vsaki strani Atlantika dobivala drugačne odgovore, zato so morala za najboljši zgled sodelovanja zadoščati tuja bojišča, denimo operacija v Afganistanu. Posebej za najhujši izziv zadnjih let, finančno krizo, sta imela Washington in Bruselj zelo drugačne zdravilne metode. Padel je sporazum o zaščiti intelektualne lastnine ACTA, neizpolnjena je ostala odmevna obljuba o zaprtju Guantanama, temu pa se je tik pred obiskom pridružila še afera z ameriškim zbiranjem informacij o uporabnikih telekomunikacijskih storitev. Svoj včerajšnji govor je Obama tako zgradil okoli hvalevrednega, a v tem trenutku res ne najbolj perečega vprašanja jedrskega arzenala. Njegovemu predlogu zmanjšanja jedrskega, tudi taktičnega orožja Rusija v preteklosti ni bila naklonjena in mu ni niti zdaj. Zato je bila ta osrednja tema govora pravzaprav manj sporočilo Evropi kot odpiranje nove fronte z vse bolj hladno Moskvo. In Nemčija, še posebno Berlin, je že večkrat služila kot pravo mesto za natanko to.
Obama v Nemčiji in mnogih drugih evropskih državah po anketah sodeč ostaja precej priljubljen politik. To bi veljalo pripisati njemu osebno, simboliki, ki jo predstavlja njegovo predsedovanje, in tudi eleganci javnih nastopov. Manj pa politiki. Med Evropo in Združenimi državami Amerike je nesporna zgodovinska in civilizacijska vez. To je vedno dober temelj za grajenje odnosov. Vedno pa je lahko ta podobnost tudi dobrodošla tema, za katero se skuša skriti siceršnje, politične razlike. Pa še pri teh vezeh se kažejo vrzeli, denimo v odnosu do tehtanja med varnostjo na eni in zasebnostjo na drugi strani. Zato je Obama včeraj presenetil in iz rokava potegnil drugo družbeno temo: verjetno je bil prvi ameriški predsednik v zgodovini, ki je v tako odmevnem govoru tako odločno podprl pravice istospolno usmerjenih.
