Pa vendar večina slovenskih šol tega še ne počne. V projektu, ki so ga tokrat izvedli prvič, je sodelovala tudi Gimnazija Šentvid, svojo skupino pa je vodila Kristina Dovč, učiteljica informatike, ki je bila nad 30-urnim programom, predvsem pa nad zavzetostjo svojih učencev, navdušena. »Zame je projekt v izobraževanje prinesel manjkajoči člen. Prej nisem razumela, zakaj slišimo toliko kritik na račun šolstva, zdaj razumem. V šolah podjetnosti dejansko ne učimo in ta del našim dijakom manjka, ko se soočijo z razmerami v realnem svetu. Mi jim damo odlično strokovno podlago in lahko se lotijo katerega koli študija, podjetnosti jih pa ne učimo. A v življenju lahko uspeš in uresničiš svoje sanje le, če si podjeten.«
Vaš dijak Peter Jamnik je dejal, da želijo biti nekoliko nori in da hočejo razmišljati z lastno glavo. Je odstopanje v tem smislu v šoli po vašem mnenju res tako nesprejemljivo?Po eni strani je to, kar pravi Peter, res. Šolstvo je rigiden sistem, saj se tega, da je treba zasledovati učne programe, cilje in izvajati vse procese, držimo kot konj s plašnicami. Po drugi strani pa prideš iz šole izjemno dobro opremljen z znanjem, saj si se bil prisiljen naučiti tega, kar ti je bilo všeč in kar ti ni bilo, vendar pa zaradi tega otroci izgubijo samoiniciativnost. Svoje ambicije lahko uresničujejo le v sklopu raziskovalnih nalog ali krožkov. To je primanjkljaj v šoli. Mojim dijakom je skozi delavnice, ki smo jih imeli, zelo opazno raslo to zavedanje. Videti je bilo je, kot bi se preklapljala stikala. Če se je na začetku zdelo, da so to nekoliko zadržani povprečni dijaki, ki so prišli malo »firbcat«, se je to kmalu povsem spremenilo, nenadoma si zagledal čisto drugačno globino v njihovih očeh. Sami so se lotili izzivov, ker so bili notranje motivirani. V otrocih se je pokazala neka odraslost in odgovornost, ki je sicer nisem pričakovala.
Torej ste iz ure v uro lahko videli tudi rast njihove samozavesti?Res je. Z njimi sem bila ves čas in zame je bila to izjemna izkušnja. Želela sem si biti sicer čim bolj nevidna, a mi ni vedno uspevalo, ker sem le profesorica. (smeh) A hotela sem videti vse faze dogajanja, od uspeha do neuspeha. Je pa res, da je bilo najbolje prav tedaj, ko sem bila tiho in so dijaki sami našli rešitve.
Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste bili mentorica?Iskreno povedano – najprej sploh nisem pomislila: »Vau, podjetništvo se dogaja!« Pač pa me je gnala radovednost. Želela sem preveriti, kaj nam bodo podjetniki pokazali, ko pa ljudje tako radi kritizirajo šolstvo.
Kaj ste na treningih pridobili vi?Zavedanje, kaj zares potrebujemo.
Tudi sami ste izoblikovali svojo podjetniško idejo.(smeh) Seveda. Moja podjetniška ideja so tablice na zadnji strani avtomobila, na katerih bi se izpisovala različna sporočila, na primer opozorilne narave: »Ste preblizu!« Ali pa reklame: »Pica na dom – pokliči...« Lahko pa bi bila tablica samo kot okrasni dodatek na pločevini. Tako je tvoj avtomobil lahko bolj prepoznaven.
Vidite podjetništvo kot enega od predmetov ali pa je bolje, da je podjetništvo drugače vpeto v izobraževalni sistem?Nikakor ga ne vidim kot samostojni predmet, ker iz lastnih izkušenj vem, da človek potrebuje čas, da se razvije. Groza me je ob misli, da bi prišel nekdo in dejal, da bomo izpeljali projekt, ki ga bodo na koncu ocenjevali. Pri otrocih bi po mojem mnenju dosegli ravno nasprotni učinek. Vidim pa, da je šolarje treba predvsem ozaveščati.
Bi torej mladi drugače sprejemali znanje, če bi ga lahko pridobivali na drugačen način, z neke vrste treningi oziroma z reševanjem izzivov?Če si motiviran in imaš cilj, je tak način učenja absolutno boljši. Že ko sem spremljala svojo ekipo, je bilo to lepo vidno. Sami so izbrali idejo in jo morali pripeljati do konca. Navdušena sem bila, ko so predstavljali najrazličnejše ideje, in prav za nobeno se jim ni zdelo, da je slaba, četudi bi jo po našem šolskem sistemu lahko tako označili, saj bi menili, da je neuresničljiva. Trening je bil zame in zanje dobra lekcija. Zanje zato, ker jih je nekdo poslušal in jih pri razvijanju tudi podpiral. Ko sem se pogovarjala s podjetniki, so mi vsi dejali, da otroci znanje nujno potrebujejo, da se je mogoče z njimi sploh pogovarjati. Ampak znanje brez osmišljanja daje take rezultate, kot jim imamo sedaj... Mislim, da spreminjanje kurikuluma ni smiselno, saj k nam prihajajo tudi mladi, ki še nimajo jasne predstave o tem, kaj bodo v življenju. Pomembno pa je, da jih v šoli usmerjamo k razmišljanju, kaj bi radi počeli. Otrokom namreč manjka zavedanja, da bodo morali sami biti krojači svoje usode. Zato jih moramo učiti tako, da bodo na svoji samostojni poti znali uporabiti vsa svoja znanja, jih med seboj povezati in tako reševati življenjske preizkušnje.
Boste skušali podobne dejavnosti, kot je bil ta trening za pogumne, na gimnaziji imeti tudi v prihodnje?Tovrstne delavnice bi sama z veseljem takoj vpeljala. Ali je to izvedljivo na ravni celotne šole, je vprašanje, saj so si otroci različni. Sodelovanje s podjetniki se mi je zdelo fantastično, ker smo tudi učitelji razširili svoj način razmišljanja, pa tudi svoje delo smo osmislili. Kot pedagoška delavka zelo dobro vem, koliko energije učitelji vložijo, da dosegajo, kot je rekla moja kolegica, uzakonjeni mobing, torej določene norme. Saj se od nas pričakuje, da bodo učenci absorbirali enormno količino znanja. In potem se še lahko izkaže, da je raven njihovega znanja nizka, da dejansko ne znajo. In to je zate kot profesorja res udarec.
Kako bi torej lahko na enovit način vpeljali več podjetnosti v šole? Odgovora še nimam. Bom pa supernavdušena, če bomo podoben program izpeljali tudi prihodnje leto! (smeh)
