Rožna dolina s sončno lego v trikotniku med Rožnikom, tržaško železniško progo in reko Glinčico velja za precej priljubljeno ljubljansko naselje, znano tudi po velikem študentskem naselju in vedno večjem številu velikih stanovanjskih vil. Prvi prebivalci Rožne doline so imeli v 19. stoletju po svojih vrtovih velike skale in položene deske, da so lahko prišli do svojih hiš v slabem vremenu. Novo delavsko naselje je namreč zraslo na močvirnatem travniku in prvi Rožnodolci so v izsuševanje vložili veliko napora, prav tako za nadaljnje posipavanje poti in čiščenje jarkov.
Lepšajo dolino že od leta 1905
A takrat so pod Rožnikom znali zelo dobro stopiti skupaj. Organizirali so številne veselice in tako pridobivali denar za urejanje poti, olepševanje svojega naselja in to je sčasoma privedlo do ustanovitve najprej olepševalnega odbora, kasneje pa je s hitro rastjo naselja leta 1905 nastalo tudi uradno Olepševalno društvo Rožna dolina, ki s 160 člani deluje še danes. Z vsakoletnimi čistilnimi akcijami, predavanji in ocenjevanjem vrtov skušajo nadaljevati skrb za lep videz naselja, ki ima več kot 6000 prebivalcev, vendar to ni več tako enostavno kot nekoč. »Staro prebivalstvo umira, dediči hiše večinoma prodajo naprej, kupci pa jih porušijo in zgradijo velike večstanovanjske hiše, navadno brez vrtov,« novi predsednik društva Jernej Logar pripoveduje, da izgubljajo lepe vrtove, ki pa so ravno temelj Rožne doline.
Rožnodolčani so zelo vezani na Vič in center prestolnice – otroci hodijo v viške šole, ostala jim je samo še ena trgovinica z živili. Zaradi močvirnosti Rožne doline pa na tem območju v preteklosti ni nastal noben industrijski obrat, ampak se je oblikovala današnja identiteta tega danes bolj spalnega naselja. »To je tipično vilsko naselje z urejenimi vrtovi, ki pa v času nastajanja še ni poznalo avtomobilskega prometa, zato marsikatera hiša še danes nima garaže ali parkirnih prostorov v okviru vrtnih mej,« pojasnjuje namestnica predsednika četrtne skupnosti Rožnik Živa Vidmar. Absurdno je, pravi, da ljudje danes betonirajo svoje vrtove, potem pa se dela zelenice na pločnikih.
Po zgledu Američanov
Prvi Rožnodolci so zgradili svoje naselje po zgledu Američanov, tako ceste, ki so vzporedne z železnico, nosijo sode številke, ceste navpično na progo pa lihe številke. »To je res enostavno, ko enkrat poznaš sistem,« pravi Logar in dodaja, da so staroselci asfaltiranje pokrili s samoprispevkom. A ironično danes njihovi potomci ne morejo parkirati na teh istih cestah. Vsaj ne brezplačno. Lani je občina na prvi polovici doline postavila parkirne avtomate, številne ulice pa uredila v enosmerne. Tako so uspešno pregnali študente, a Rožnodolci zato niso nič bolj srečni – kupiti morajo letne dovolilnice. »Če pride k meni vodovodni inštalater, dejansko nima kje parkirati,« se huduje Vidmarjeva. Četrtna skupnost je mestni občini predlagala izdajo brezplačnih dovolilnic tam, kjer narava in položaj stanovalcem onemogočata parkiranje na svojem zemljišču, a se občinarji na njihove prošnje (še) ne odzivajo.
