Ljudje, ki so stali na lastnih nogah, se tudi niso mogli bati za izgubo identitete – kar koli že ta povsem razpomenjena beseda označuje (pred časom se je enako godilo pojmu diskurz, še prej pa strukturi), če so se srečali z mnenjem, ki se je razlikovalo od njihovega. Niso imeli eksistenčne potrebe po izničevanju ali smešenju drugačnih pogledov, nazorov in sodb, čeprav so se zavedali, da ni stvari ali osebe, ki se je ne dá razvrednotiti z negacionizmom, norčevanjem ali kombinacijo obojega. (O tem jih je pač poučila literarna klasika, ki so jo poznali mnogo bolje kot prihodnje rojeni.) Železni kancler Otto von Bismarck, ki se je močno razlikoval od stereotipnih uspešnežev – čeprav je hitro dosegel skoraj vse, kar si je zamislil, je bil manično hipohondričen, brezrezervno pa mu je sledila le peščica Prusov, je celo dejal, da je ponosen na sposobnost naglega sprejemanja idej svojih oponentov: takoj ko se mu je posvetilo, da so zamisli drugih ljudi obetavnejše od tistih, do katerih se je prikopal sam, je osebni kompas naravnal po njih. Vedel je, da ga zmaga nikoli ne bo izdala, poraz pa zmerom.
Tudi radovednost je nekoč mogla biti neskaljena. Kdor je pod lastnim klobukom svoj gospod – ta simbol samostojnosti so tudi najpreprostejši ljudje nekoč dobili ob prehodu v odraslost –, lahko okuša svet zato, da bo izvedel kaj novega, se pravi iz neomejenega zanimanja. Znanstvena fantastika Julesa Verna, ki je odkrivala stvarnost prihodnosti, ni po naključju doživela svojega poveličanja v 19. stoletju. Bralce je vznemirila celotna vednost, ki so jo podarjale njegove pripovedi, še zdaleč pa ne samo tista, ki jim jo je namenjala avtorjeva ne posebno izbirčna estetika. Imaginacija predvčerajšnjega sveta, ki se je razlikovala od satirične, kraljujoče v senekovski antiki in erazmovsko-swiftovskem jutru novega veka, oziroma utopične, razbohotene v sveti gral iščoči gotski epohi ter v viteškem viharništvu, pa tudi marksistični postromantiki, je imela velikansko spoznavno težo, čeprav je tematizirala zelo oddaljene stvari. Toda zaupanje, da bodo slednje čez čas postale bližnje, je bilo splošno. In ne neustrezno: razen spusta v središče Zemlje so vernovska pota toliko in toliko let pozneje zelo stvarna... Da je v takem duhovnem podnebju bratoma Lumière uspelo uveljaviti kinematografijo, ni čudno: čeprav so se ljudje pri njunih prvih predstavitvah gibljivih slik ustrašili vlaka, ki se jim je bližal z velikega platna, se novosti niso zares bali.
Danes, v obdobju nejevere vase in nezaupanja drugim, je vse drugače. Bere se zato, da se potrdi lastno mnenje. Pripadanje večinskemu pogledu na stvari in ljudi, ki že od Sokratovih časov ne podarja ne gotovosti, ne pravičnosti in ne modrosti, daje moč in komodnost. Lastna sodba dejansko pomeni vstop v absolutno manjšinskost, kar je v eri količine zelo neudoben položaj. V predvčerajšnjem svetu so za nekaj podobnega poskrbele velike ideje: človek, v čigar glavi so se porodile, je veljal za hudo neprijetnega soseda...
Tudi filme se marsikdaj že gleda predvsem zato, da se potrdi določeno mnenje. Pred nedavnim smo na Slovenskem prebirali kot jajce jajcu podobna tolmačenja Spielbergovega Lincolna. Poučevalo se nas je, da uteleša edinstveno ameriško obsedenost z zgodovino, izvedeli pa smo tudi, da naj bi emancipatorski predsednik suženjstvo odpravil zato, ker je hotel uničiti gospodarstvo južnjaških secesionistov – saj naj bi dejanskost zmerom poganjala ekonomija. Ampak: čemu je potem Lincoln prelomni korak storil šele po zmagi pri Antietamu 1862 in ne že po prvih porazih Severa, ki so porajali mučne dvome o njegovi sposobnosti? Gotovo zgodovino kdaj premikata tudi vera in morala. (Zakaj bi sicer car osvoboditelj Aleksander II. v povsem mirni Rusiji že leta 1861 odpravil tlačanstvo?) Predvsem pa: filme o svojih velikanih snemajo mnogokje. Tako so se Rusi lotili življenjske zgodbe admirala Aleksandra V. Kolčaka (v slogu Doktorja Živaga, le da je poezija to pot v Njej, to je v Anni V. Timirjovi), Pakistanci Muhammada Alija Jinnaha (upodobil ga je ljutomerski »hudi maček« Christopher Lee), Poljaki pa v Varšavski bitki 1920 prikazujejo maršala Pilsudskega (po Karlu XII. in Winstonu S. Churchillu je Daniel Olbrychski lahko odigral še tretjega kretničarja zgodovine) enako zavzeto kot Kitajci Sun Jat Sena v Revoluciji 1911 (sklepna apoteoza njegovih treh načel – Nacionalizem–Demokracija–Blaginja – je mnogo več kot umirjajoči happy end po akcijskih podvigih Jackieja Chana: dejansko gre za aktualno samorazlago bodoče prve velesile sveta).
Časi klasične celuloidne propagande, ko se je ljudi hotelo privesti k takšni ali drugačni identitetni opredelitvi, ki bi se potem utelešala v njihovi akcionistični življenjski praksi – filma Oktober Grigorija V. Aleksandrova in Sergeja M. Ejzenštejna ter Jud Süß Veita Harlana sta najzloglasnejša primera takšne strukture diskurza –, so očitno mimo. Danes gre zgolj za potrjevanje mnenj pri kar največjem številu ljudi. Da nihče ne bo nič naredil, je na dlani: brez samoutemeljenosti v absolutni manjšini, ki jo daje lastno spoznanje, se resno delati ne dá. Zgolj pripadanje – in za takšno vključevanje v večino dandanes gre – ni ustvarjalno. V njenem okviru se pač ne zastavlja vprašanje adekvatnega dojemanja stvarnosti, marveč zgolj ustreznosti slovarja. Ta pot pa se prej ali slej zadrgne v gordijski vozel strukture diskurzivne identitete, v katerem problem biti postane bit problema.
