Tega se še kako dobro zavedajo pri Ferrariju, zato rdeči vse karte stavijo ravno na tega virtuoza volana. Alonso pa se jim vedno znova oddolži s skoraj nemogočim. Hiter, z ravno pravim dirkaškim »ubijalskim« instinktom in še kako vešč tudi zakulisnih igric, s katerimi zna iz ritma vreči tekmece, je idealen sodobni dirkač, ki je ravno prav »pokvarjen«, da je bil lahko svetovni prvak, in to ne enkrat.
Danes šteje Fernando 31 pomladi, kar pomeni, da počasi že sodi med starejšo gardo aktivnih dirkačev formule 1, zaradi česar ima še več samozavesti, rutine, poznavanja politike in posla v tem športu. Dirkaško pot do formule 1 je odpeljal po vseh »naravnih« zakonitostih tega športa. Od uspehov v kartingu, kjer se je med drugim kosal tudi s Slovencem Domnom Jerančičem, ko je ta še aktivno dirkal v kartingu, prek Euro Open Nissan do formule 3000.
Tam je nase opozoril do te mere, da ga je pod svoje okrilje vzel Flavio Briatore. Ta ga je dejansko izstrelil v orbito formule 1, čeravno mu je vstop v formulo 1 leta 2001 omogočila španska telekomunikacijska družina Telefonica, ki mu je »kupila« sedež tako v formuli 3000 kot pri Minardiju. S popolnoma nekonkurenčnim dirkalnikom je delal manjše čudeže in Briatoreju je bilo kmalu jasno, da je verjetno našel novega Michaela Schumacherja.
A kot uspešen dirkač, ki zna tudi iz podrejenega materiala iztisniti največ – lani je to dokazal v Ferrariju, letos mu vsaj za zdaj kaže še veliko bolje – zna poskrbeti tudi za šov na stezi. Mnogi ga ne marajo, ker da je preveč osoren, aroganten, samozavesten. A ti ne vedo, da dirkači formule 1 enostavno morajo biti taki, če želijo uspeti. In zunaj dirkalnika zna zelo dobro ločiti, kaj je prav in kaj ne. Ko je stopal na pota slave, je naletel bolj kot ne na gluha ušesa pri sponzorjih, lokalnih veljakih.
Z očetom sta se s starim peugeotom dizlom z ene karting dirke na drugo vozila po Evropi, večkrat kot ne prespala kar v avtomobilu, da sta privarčevala nekaj denarja, a nista obupala. In ko je stopil na pota slave, so se nenadoma vsi, ki prej niso hoteli niti slišati zanj, spomnili, da bi se radi še malce sončili v njegovi slavi. A so naleteli na Alonsovo mino: na eni od prireditev se ni hotel fotografirati z njimi, ampak je medse raje povabil ljudi z ulice, sokrajane, tiste, s katerimi je delil vse lepote in tegobe otroštva in začetkov dirkanja.
Čeprav je iz Ovieda, Alonso navija za Real Madrid ter seveda za domači Real Oviedo. Njegov idol je, zanimivo, iz nogometnega in ne iz dirkaškega sveta: Ronaldo. Sicer pa je njegovo otroštvo povezano z nogometom, prvo darilo, ki se ga spominja iz ranega otroštva, je bila seveda nogometna žoga. Poleg nogometa ljubi še kolesarjenje, je ljubitelj filmov o Jamesu Bondu, med glasbenimi skupinami pa najbolj ceni Red Hot Chili Peppers. In ker brez dirkanja ne gre niti v poslu, je logično še lastnik podjetja Alonso-Kart.
Med vsemi talenti pa velja omeniti še enega: tekoče govori angleško, kar je po svoje razumljivo, in tudi italijansko. Zato pri Ferrariju zelo radi, da malce zmedejo tekmece, radijske pogovore med dirko opravijo kar v italijanščini. In kaj recimo najbolj sovraži v življenju? Verjeli ali ne, letenje z letali. In kot dirkač formule 1 se mora na leto »spopasti« s številnimi letali in urami, prebitimi na letalih in letališčih. Sicer pa v formuli 1 ne mara porazov, ljubi pa dvoboje na stezi. Dirkaškega talenta mu nihče ne more odrekati, a sam pravi, da bi si želel imeti še eno nadarjenost: da bi znal kaj dobro zapeti. Očitno Alonso zdaj bolje dirka, kot pa poje!
Sicer sam pravi, da je precej navezan na domače mesto Oviedo, še najbolj od vseh pa na pokojno staro mamo Luiso. »Ona me je vedno najbolje razumela in med podpirala. Za to ji bom večno hvaležen,« pravi. Leta 2006 se je poročil s pevko Raquel del Rosario, s katero je bil poročen do leta 2011, zdaj pa sta par s švicarsko manekenko ruskega rodu, 25-letno Ksenijo Toumičevo.
Najljubša Fernandova barva je črna, a njegov prihodnji dirkaški scenarij ni obarvan v črno. Čeprav mu je bilo do zdaj že nekajkrat precej težko. Sam pravi, da je bila najhujša sezona 2002. Takrat ga je Flavio Briatore »umaknil« iz moštva Minardi in srenja formule 1 je pričakovala, da bo postal Renaultov voznik. A Flavio je imel malce drugačne načrte.
Fernanda je »degradiral« v testnega voznika pri Renaultu, s čimer se je mladi dirkač zelo težko sprijaznil: »Hodil sem na vse dirke, imel sestanek z inženirji, sodeloval pri iskanju optimalnih nastavitev dirkalnika, odpeljal nešteto testnih kilometrov, a dirkati nisem mogel. Naprej vsega skupaj nisem razumel, a potem mi je postalo jasno, da sem se le tako lahko v miru učil.« In ker brez kančka vraževerja ne gre, ima Fernando na hrbtu vtetovirano sliko samuraja, ki, po njegovo, simbolizira moč mišic, inteligenco in moč volje. Prav nič od tega mu danes ne manjka.
