Komedija z ženskami (1969), precej netipično delo Heinerja Müllerja, in Črna žival žalost (2007) uspešne sodobne avtorice Anje Hilling že z naslovoma pokažeta na enega vidnejših kontrastov: komedija in žalost, žanr sam in čustvo, ki se poveže z nasprotnim žanrom. Prva polovica torej komedija, in to precej klasične dramske oblike, druga polovica tragedija s predznakom sodobnosti tudi na ravni dramskih postopkov, tako denimo vnosa dokumentarnosti s svojevrstnimi pričevanji oseb. Nadalje sta si v diptihu nasproti povojna socialistična ureditev in neoliberalni kapitalizem v krizi, dva sistema, dva časa, med katerima se neizbežno pojavijo razlike že v samem načinu, občutenju življenja. Kje je v teh kontrastih torej najti vezi?
V celoti takšne narave bi bilo združevanje delov prav lahko drugačno, seveda pa bi pod njeno zasnovo oziroma uresničitvijo potem stalo drugo ime. Buljanovo podpisuje združitev dveh v sebi sicer sklenjenih celot – to potrdita tudi postavitvi, ki zlahka funkcionirata neodvisno druga od druge – s povezavo v detektiranju sprememb od utopične nove gradnje do apokaliptičnega propada; s tkanjem niti med osrednjima temama odgovornosti in svobode. In če imata predstavi (pri obeh kot dramaturginja sodeluje Petra Pogorevc) svojo samostojnost (ne nazadnje se Komedija z ženskami, čeprav je uradno premiero dočakala šele zdaj, igra že dobra dva meseca), potem lahko Buljanovo oznako diptiha preberemo tudi kot povabilo k iskanju vezi. (Mimogrede, jih razbiramo drugače, če uberemo zgodovinskemu času nasprotno smer?)
Komedijo z ženskami v prevodu Milana Štefeta Buljan uprizarja v smeri realističnega prikaza skupnosti znotraj vzhodnonemškega socializma, ki pa ga, tudi v dialogu z Müllerjevimi preklopi med glavnimi in gledališkimi dramskimi osebami, lomi z raznovrstnimi »razvedrilnimi« vložki, od petja pa do pripovedovanja šal. Morda gre v tem principu za gradnjo na prenosu oblike skupnosti v njeno gledališko občutenje, morda zgolj za način razgibanja komedije; kakor koli, igra, ki ima žanrsko oznako vpisano že kar v naslovu, v slovenski praizvedbi bolj kot komedija z nabrušeno ostjo nastopi v lahkotnejših tonih. Sicer pa zna že soočenje z besedilom, na osnovi katerega uprizoritev krepko poudarja trditev, da »je ženska človek kot moški«, zbuditi kakšen pomislek glede moči njene osti. Znotraj diptiha ima podoba skupnosti žensk (in moških) v socializmu, njihovega boja (konflikta) in dojemanja svobode resda vlogo vzpostavitve nasprotja s sliko sodobnih individualistov, sama po sebi pa se zaustavi pri podajanju te zgodovinske skupnostne podobe v mestoma že šaljivem komedijskem zastavku.
Črna žival žalost (v prevodu Jaše Drnovška) spregovori torej o sodobnikih – tu ne gre več za ženske in moške, za spolne vloge, tu stopi v ospredje žival, in sicer skozi premišljeno členjeno tridelno igro, s pisavo v strukturni preobrazbi, ki denimo dobi epsko razsežnost v osrednjem delu, ob nastopu katastrofalnega požara. Tridelnost upošteva tudi Buljanova režija; ta igro prestavlja iz osrčja odra na ožino rampe in spet nazaj (pri tem igra pomembno vlogo tudi scenografija skupine Numen in Ivane Radenović, od estetizirano zlovešče pred katastrofo do surovo gole po njej) ter jo, podobno, kot to počne dramska pisava, uprizoritveno preobraža: neobvezen dialog, ki kaže na brezbrižen odnos do okolice (narave, a tudi sočloveka), prelevi v telesno potencirano »vrženost« v ogenj, da bi nato prešla k večplastnemu soočanju s posledicami ognjenega pohoda. Buljan izkaže velik posluh za dramo, ki tako natančno zajame skupino ljudi – ta je skupaj, ne da bi v resnici bila, opiše posamezne trenutke, nagonska ravnanja, vključi bolečino, ki sledi. S sodelavci, nekateri so del njegove stalne ekipe, tako kostumografka Ana Savić Gecan in avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, ustvari interpretativno čvrsto in oblikovno razdelano uprizoritev, ki deluje kot močna gledališka izkušnja. K tej bistveno pripomore igralska zasedba v celoti, a če omenimo le tri: Sebastian Cavazza, ki Paula prižene k animaličnemu utelešenju bolečine, Jana Zupančič v vlogi Jennifer, prežete z novim zanimanjem – nič več za žive ljudi, temveč za mrtve živali, in Jure Henigman, ki se kot njen brat Oskar edini še zmore približati najbolj primarnemu izrazu žalosti.
