Pravijo, da ima slovenska politika nizko moralo. Da bi se morali predstavniki ljudstva zgledovati po urejenih evropskih državah, kjer oblastniki brez pomislekov odstopijo s položaja že takrat, ko jim odvzamejo doktorski naziv zaradi neustreznega navajanja virov. V Nemčiji, Skandinaviji, Avstriji in še kje razumejo demokracijo povsem drugače kot pri nas. Če državni voditelji s podporo ozkega kroga strankarskih fanatikov egoistično vztrajajo na stolčkih brez kančka sramu in preslišijo glas ljudstva, ki na ulicah množično zahteva spremembe, mora biti v državi nekaj hudo narobe. Ko na vrhu družbene lestvice odpovedo vrednote, kot so pravičnost, čast in morala, se lahko nevarno ruši hierarhija vsega sistema.
In kako je z moralo in etiko v športu, ki naj bi temeljil na pošteni igri? No, mnogi športniki poslanstvo športa vidijo drugače. Predvsem tisti, ki se zapletejo v dopinške ali stavniške škandale. Zgodilo se je tudi že najbolj slavnim. Nekateri so najprej zanikali vsakršno vpletenost v afero, nato pa so klonili pod vse hujšimi pritiski in priznali resnico. V Sloveniji se bo kmalu razpletla najbolj vroča saga v zadevi ilegalna stavnica, v kateri se na sodišču zagovarja nogometaš Goran Šukalo, ki mu tožilstvo očita številne nepravilnosti, tudi pranje denarja. V času sojenja Šukalo ni nehal igrati nogometa. Trenutno služi denar v nemški drugi ligi, a vse odkar je duh ušel iz steklenice, 31-letnik iz Kopra ni več imel vstopa v reprezentančno slačilnico. Nazadnje je za Slovenijo igral 29. marca 2011 v Belfastu na Severnem Irskem, le mesec dni kasneje je bil osumljen v povezavi s stavami.
Kek: Grešniki nimajo prostora v športu
Takrat je bil v vlogi selektorja reprezentance Matjaž Kek. Čeprav bi Šukala potreboval v moštvu, ga v posvetovanju z vodstvom zveze ni več uvrstil na seznam. »Eden izmed vzrokov je bila vsekakor vložena obtožnica in njegova prisotnost v sodnem procesu. Če bi ga poklical v reprezentanco, bi bila pozornost okoli njega usmerjena v stave in ne v šport, kar je bistvenega pomena,« je dejal Matjaž Kek, ki strogo obsoja vsakršno neprimerno in nepošteno vedenje športnikov. »Če obstajajo dokazi, da je športnik grešil, zame nima več mesta v športu. Vse preveč je primerov, ko se kaznovani igralci vračajo na športna prizorišča, kar meče veliko packo na šport. Je pa pri vsem skupaj zelo tanka črta, ko se nekoga obtoži ali pa se mu dokaže krivda. Kaj hitro bi se lahko obtoževanje sprevrglo v stalno prakso, četudi ne bi bilo nobene podlage. Temu bi se reklo obračunavanje s konkurenco. Lahko je nekoga oblatiti, veliko težja pa je rehabilitacija po neutemeljenih puščicah,« opozarja Kek.
Nekdanji nogometni selektor, ki je Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo v Južnoafriško republiko, pravi, da se ne bi smelo nikdar pozabiti na dejstva, ko nekoga zalotijo s prsti v marmeladi. »Še odločneje je treba zarezati v škodljive tvorbe, ki so za šport izrazito pogubne. Morala in etika bi morali biti vodilo in napotek za vse mlade, ki iščejo smisel življenja v športu,« je sklenil razmišljanje Matjaž Kek.
Denić: Prošta lahko mažeš na kruh
V zadnjih mesecih so se pod drobnogledom organov pregona znašli številni rokometaši francoskega Montpellierja, ki se jim očita, da so lani na prvenstveni tekmi proti Cessonu priredili izid, ko so stavili na poraz svojega moštva. Med osumljenimi sta tudi Slovenca Primož Prošt in Dragan Gajić. Medtem ko so prvega odpustili iz kluba in se je že preselil v Göppingen v Nemčijo, je drugi še vedno član francoskih prvakov. Razlika med rojakoma je v tem, da je Prošt priznal stavo proti sebi in soigralcem, s katero je zaslužil okoli 5000 evrov, Gajić pa ne. Nedavno jima je vodstvo francoske rokometne lige izreklo najhujšo možno kazen šestih tekem prepovedi igranja. Če jima bo dokazana krivda tudi na sodišču, je najvišja zagrožena kazen do pet let zapora.
Kljub kočljivemu procesu pred roko pravice sta bila tako Prošt kot Gajić člana reprezentance na nedavnem svetovnem prvenstvu v Španiji, kjer sta sodelovala pri največjem uspehu izbrane vrste, ki je osvojila četrto mesto. Na veliko tekmovanje ju je povabil selektor Boris Denić, ki ne vidi razloga, da bi se družba postavljala v vlogo razsodnikov pred sodnim sklepom. Na naše vprašanje, kako ocenjuje kazen vrha francoske rokometne lige, je Denić izstrelil, da to ni merodajen organ za spoznavanje krivde: »Gre za interno odločitev, ki ni vredna komentarja. Treba bo počakati na izsledke tožilstva.«
Denić pravi, da sodelovanje v stavah proti lastnemu klubu sicer obsoja, a glavna vprašanja išče drugod. Natančneje pri tistih, ki so stavnice legalizirali. »V športno stavnico se odpravimo na enako lahkoten način kot v trgovino. Nihče ne pove, kje je tu morala in etika, razen novinarjev, ki postavljajo neka merila. Gre za licemerstvo in dvoličnost. Ko športnik stavi, se zgodi cirkus, a nekdo je te stave legaliziral in ima korist od tega,« razmišlja Denić in dodaja, da je Prošt sodeloval na svetovnem prvenstvu zaradi višje sile, saj sta se pred tekmovanjem na eni tekmi poškodovala kar dva vratarja: »V nasprotnem primeru ne bi bil član reprezentance v Španiji. Dogovorila sva se, da je to njegova kazen. Zelo je bil vesel, da je lahko treniral z nami. Nisem videl smisla, da bi ga povsem zradiral. Naredil je napako v zasebnem življenju in jo priznal, kar je velika gesta. Slovenskega dresa ni zavrnil nikoli, zato ga ne rabimo pošiljati pod giljotino. Mi smo mu pomagali, on pa nam je zaupanje vrnil z dobrimi predstavami v Španiji. Kdor pozna Prošta, ve, da gre za fanta, ki ga lahko mažeš na kruh. Če kdo naredi napako v zasebnem življenju, ga ni treba takoj odpisati in iskati dlake v jajcu.«
Denić v nogometni aferi Šukalo in rokometni iz Montpellierja ne najde nobene povezave. Kot pravi, sta že termina legalne in ilegalne stavnice povsem različna, kar pa niti ni bistvo problema. Oba sta namreč ravnala v nasprotju s športnim duhom, ko sta kršila načela morale in etike z vidika športne igre. Prošt morda celo bolj izrazito kot Šukalo, saj je stavil proti svoji ekipi. »Pri Šukalu govorimo o ilegalnih stavnicah, pri Proštu o legalnih. Tudi nogomet in rokomet imata povsem drugačne dimenzije. Ko beremo številke, so pri nogometu v igri milijoni, v rokometu pa nekaj tisoč evrov, s katerimi lahko preživiš dva meseca.« Denić je svojega varovanca, s katerim se pozna že od njegovega dvanajstega leta, ko ga je začel trenirati v Trbovljah, zaščitil tudi z naslednjo izjavo, ko je govoril o nepoznavanju stavniške materije. »Ko gre športnik v tujino, ne ve, kakšni stavniški zakoni veljajo v drugih državah. Ne bom rekel, da so športniki invalidi, a daleč od tega, da bi kdo podrobneje bral zakone. V takih primerih dobimo več krivcev, čeprav večina sploh ni kriva. Primož je resda stavil, vendar le na polčas. To pomeni, da je pustil odprto možnost, da bo njegov Montpellier na koncu tudi zmagal, obenem pa v prvih tridesetih minutah ni stopil na parket,« je sklenil Boris Denić.
Hosta: Je scenarij napisan že vnaprej?
Športni filozof Milan Hosta vidi nekaj primerjave s političnimi in športnimi goljufijami. Pravi, da v politiki niso tako jasno začrtana pravila kot v športu, ker pravo dopušča več interpretacij. »V tem primeru je politika bolj podobna rokometu, kjer lahko sodnik v eni akciji dosodi več situacij. Vemo, da v športu obstajajo še neka vzporedna pravila igre, kot so stavnice. Že pred začetkom rokometnega prvenstva sem govoril s predstavniki Rokometne zveze Slovenije in jim razložil, da v športu nekaj veljajo tudi vrednote. Igranje za reprezentanco je čast, kar pomeni, da takšna ekipa rabi častne ljudi. Žal je Prošt na tem področju padel na izpitu,« je jasen Milan Hosta.
Sporočilo pri igranju Prošta za Slovenijo je po mnenju Hoste naslednje – če priznaš napako, lahko naprej normalno nadaljuješ z opravljanjem svojega dela. »Morda je to v človeški naravi. Rokometni zvezi sem svetoval, naj Prošt deli svoje izkušnje z mlajšim rodom, da tovrstnih nepravilnosti ne bi bilo več,« pojasnjuje športni filozof. Ker v nacionalnih reprezentancah ne gre le za vprašanje poklicne etike, pač pa nekaj več, Hosta ocenjuje, da je nogometna zveza pravilno ravnala v primeru Šukalo. Ali bi moral v športu obveljati ostrejši red, odgovarja: »Da, če želimo vzpostaviti večji športni duh, toda po drugi strani so kazni v športu načeloma precej jasne. V politiki kriči ulica, igralci pa še naprej hodijo mimo. To je narobe, zato tudi dvigujemo roke od politikov. Zdaj dvigujemo roke tudi od Lancea Armstronga. Ne vemo več, ali gre pri vsem skupaj res za šport ali je scenarij napisan že vnaprej. Tu se dela športu največja škoda.«
